Vlah je za svoje izume prejel že nekaj nagrad, nazadnje (pred dvema mesecema) v Zagrebu zlato medaljo Mednarodne federacije združenj inovatorjev IFIA, ker je sestavil prototip za patent krogličnega mlina – napravo za mešanje in drobljenje, ki se jo lahko uporabi za vrsto različnih opravil v industriji ali kmetijstvu.

V Zagrebu ste dobili novo nagrado, tokrat za kroglični mlin, napravo za mešanje in drobljenje. Lahko razložite, za kaj točno gre?
Naprava omogoča rotacijo okrogle, jeklene posode, znotraj oblite s specialno oblogo in z vstavljenimi kroglami, ali rotacijo in nihanje osemkotne posode, tudi znotraj oblite z oblogo. Okrogla posoda vsebuje krogle premera od 17 do 50 mm (jeklene, porcelanske ali iz kakega drugega materiala), s pomočjo katerih melje (drobi) vsebino posode (podobno kot cementni mlini). Z osemkotno posodo, ki pa istočasno niha in rotira okoli svoje vzdolžne osi, lahko mešamo razne komponente (za farmacevtske izdelke, hrano za perutnino, drogo zdravilnih zeli ...), omogoča pa tudi čiščenje, poliranje in druge tehnološke operacije površinske obdelave kovin in plastike. Značilno za to napravo je, da je posoda enostavno snemljiva in da lahko namestimo posodo za kak drug namen ali posodo druge oblike. Z vklapljanjem ali izklapljanjem funkcije nihanja lahko tudi izbiramo primerno obravnavo vsebine izbrane posode.

Ko ste bili še rosno mladi, ste bili strojnik na ladji in ste si upali opravljati večja opravila. Ste takrat dobili prvo potrditev, koliko ste zmožni?
Kot mlad podčastnik mornariško tehnične stroke sem prejel upraviteljstvo stroja pri 22 letih. To mi je utrlo pot, da sem si upal opraviti večji remont glavnega in treh pomožnih strojev, ki so 'zaribali' zaradi neustreznega goriva. Vse to ob izdatni pomoči poveljnika ladje – tankerja PN – jugoslovanske vojne mornarice, ki je bil poročnik, Slovenec iz Ruš (Stanko Šebenik), ter svojih treh mornarjev motoristov in električarja. Vsi so služili triletni rok in bili izšolani v civilnih šolah za strojne ključavničarje in električarja. Delali smo s primitivnimi orodji, vse ročno, edino pomoč strojne obdelave smo dobili v podjetju Viktor Lenac na Reki. Tako sem si prislužil prvo medaljo.

Kako, da ste si upali?
Ko ladja plove - predvsem tanker, poln kerozina ali goriva D2 -, je kot bomba na morju. Udarec ob obalo ali 'nased' na čer je katastrofa za okolje. Že takrat, leta 1956, smo bili dobro vzgojeni in spoštovali pravila varovanja okolja. Osnovno vodilo je bilo: ladja se ne sme ustaviti. To je gotova katastrofa. Tako sem ob lomu pritrdilnih vijakov vbrizgača na eni od petih glav 17-tonskega motorja moral v zelo kratkem času, med vožnjo po viharnem morju, pritrditi vbrizgač nazaj v glavo motorja. Znašel sem se tako, da sva z motoristom postavila jekleno palico med vbrizgač in traverzo nad motorjem, ki je služila kot nosilna proga 150 kg verižnega dvigala. Seveda smo podlagali nad vbrizgač in opornik lesene podloge in po manj kot pol ure je motor zopet stekel. Tovor, približno 460 kubičnih metrov goriva, smo odpeljali v skladišče Jugopetrola v Dubrovački reki, se vrnili na Reko, kjer so nam v takratnem Torpedu napako odpravili in zamenjali poškodovano glavo motorja. O takih 'znajdi se' bi lahko napisal knjigo.

Vaše inovacije so pogosto odsev narave. Je prav opazovanje narave in njenih zakonitosti predpogoj za uspešen izum?
Tako je. Vse moje ideje, tudi neobjavljene oziroma neprijavljene, so plod zaznav nečesa iz dejavnosti človeka, narave ali potrebe po olajšanju opravil. Imam šest idejnih zasnov za izume ali vsaj inovacije, od teh sta dve naročeni. Žal mi ne uspeva vseh spraviti na papir in realizirati zaradi pomanjkanja časa in sredstev. Doslej sem prijavil tri patente in eno avtorsko delo. Vsak izum pa terja stalno obnavljanje. Kot je dejal Albert Einstein: izum ni stvar trenutka, je proces. In tako se dogaja, da sem za svoj prvi prijavljeni izum dogradil obliko posode in način uporabe naprave ter ga na novo patentiral.

So vsi vaši izumi patentno zaščiteni? Koliko lahko zaslužite s prodajo patenta?
Patentiral sem tri svoje inovacije. Od tega je prvi izum že izgubil patentno zaščito, za drugega še traja in je zaščiten le v Sloveniji, tako da je na razpolago morebitnim uporabnikom, da ga kopirajo povsod po svetu, saj jih predstavljam povsod od Kitajske, Nemčije, Srbije do Hrvaške in še kje. S patenti trenutno ne zaslužim nič. Drugo napravo, ki je patentirana in patent še velja, je vzel v uporabo obrtnik s Pragerskega Vladimir Valant, ki pa je napravo vrnil, ker je moral zaradi neplačevanja dolžnikov zapreti obrt. Tretja naprava, ki sem vam jo predstavil na začetku, je pri podjetju Vulko oziroma g. Vregu, ki jo testira za potrebe čiščenja gumijastih izdelkov. Napravi, ki jo je izdelalo podjetje Alchrom Ruše, je prototip, manjših dimenzij in jo je treba dodelati, dodati možnost pretoka tekočine skozi posodo, zaradi izpiranja odpadlih delcev. Torej izum ni trenutek, je proces.

Kaj je bil glavni povod, da ste postali inovator?
Moja osnovna ideja je: rotiranje ob istočasnem nihanju z zamenljivo posodo. To je bistvo mojega sedanjega in predhodnih izumov. Ideja izvira iz časa, ko sem se ukvarjal z vinarstvom in nisem mogel več pomivati lesenih sodov. Tako sem postopoma, študiozno, določal parametre in gibe pri pomivanju in na osnovi dodatnih podatkov starejšega sodarja narisal in izdelal prvo napravo za pomivanje lesenih sodov ter jo patentiral. Zaščita izuma že za domače tržišče je izjemno draga. Za zaščito v evropskem ali svetovnem merilu pa presega meje mogočega za 'garažne' izumitelje. Je pa še nekaj res. Izumiti napravo, sestavljeno iz okoli 400 delov, težko približno 700 kg, je eno, izumiti novi čip z večfunkcijsko nalogo je drugo. Samo za risanje prve naprave na risalni deski sem skupaj z izdelavo kosovnic (sestavnic) s pomočjo računalnika porabil skoraj eno leto, vsak dan po več ur, pozno v noč.

Naredili ste načrt, kako izkoriščati sončevo energijo v Sahari. Takrat so vas razglasili za norega. Je res, da so potem to idejo uporabili Nemci?
Res sem v takratni Metalni, ki je imela pravilnik za spodbujanje inovativnosti, kot vodja oddelka za organizacijo in AOP izdelal predlog, kako uporabljati sončno energijo v kombinaciji z vodnimi turbinami na Asuanu, na reki Nil. Metalna se je namreč ukvarjala z izdelavo hidroenergetskih objektov. Predlog je bil skrbno pripravljen, detajle je izrisala nečakinja, ki je kot tehnik delala v projektnem biroju, sam sem opremil z razlago in opisom detajlov. Šlo je za sistem paraboličnih zrcal s cevjo v samem fokusu za ogrevanje termoolja do visokih temperatur, ki v izmenjevalcu omogoča pridobivanje zasičene pare za pogon parnih strojev. Celoten sistem ogledal (zaščitenih proti prahu in pesku) bi bil po elementih med sabo spojen s t. i. šorkspojkami in v celoti krmiljen proti soncu s t. i. črno kroglo, ki prek senzorjev lovi sončni žarek, ki nato prek servomotorja krmili celoten sistem ogledal. S predlogom sem seznanil in ga vložil v takratnem sektorju za marketing, ki so ga označili kot izjemnega, ga predali vodju takratnega prodajno-projektivnega inženiringa za hidroopremo, ki ga je bojda vrgel v predal z izjavo, da sem fantast. Od predpisane nagrade nisem dobil nič. Potem pa je predlani junija Večer objavil članek, da bodo Nemci dobivali elektriko iz Sahare. Po spominu bi rekel, da je nekdo prepisal moj predlog o sončnih centralah v Egiptu.

Lahko omenite tudi kakšne neposrečene inovacije, ki v praksi niso zaživele? Pomenijo takšne inovacije za vas neuspeh ali znate to hitro pozabiti?
Ne morem potrditi, da je katera koli moja inovacija doživela neuspeh. Nasprotno. Doživljal sem priznanja na sejmih in od strokovnjakov. To, da mi svojih inovacij ne uspe prodati ali plasirati na trgu, je pa druga zgodba, ki še sledi. Moje prepričanje je, da priznanja na sejmih inovacij v Nürnbergu, Pekingu, Beogradu, Zagrebu ali kje drugje pomenijo veliko za inovacijo in inovatorja. Je spodbuda za nadaljnji trud, je potrditev nekega znanja in razmišljanja eminentnih strokovnjakov. Zaničljive izjave o medaljah in priznanjih raznih kvazistrokovnjakov so le odraz nerazgledanosti, slovenske zavisti (Boštjan M. Zupančič o rdečem maku, ki ne sme štrleti nad žitom ...) in nepoznavanja stroke. Če mi je za zadnjo inovacijo v Zagrebu Evropska komisija dodelila zlato medaljo, hrvaška pa srebrno - je to potem ničvredno? Neki 'strokovnjak' mi je zabrusil, da si lahko te medalje nekam vtaknem ... To je tipičen odraz zaplankanosti. Če bi se na take izjave preveč oziral, me že več ne bi bilo.

Kako, da ste pri 77 letih še vedno sposobni tako dobro razmišljati? Je vaš moto zdrav duh v zdravem telesu?
Tako je. Težko otroštvo v času 2. svetovne vojne in po vojni, več lačen kakor sit, delo v pionirskih in mladinskih delovnih brigadah, zganjanje športa ob skromni hrani (plavanje, skoki v vodo, košarka), težki pogoji šolanja in špartanska vzgoja v vojaški šoli, življenje in delo na ladjah brez udobja (brez tople vode, neogrete kabine, hrup motorjev …). Po vrnitvi v civilno življenje dopolnilno šolanje na strojni fakulteti (nedokončani), dokončanje višje in visoke šole v Kranju ob družini in dveh otrocih, delo na zahtevnih delovnih mestih ... Vse to me je sililo k stalnemu miselnemu angažmaju, da ne omenjam aktivnega delovanja v planinstvu, rednega obiskovanja plavalnih bazenov in redne jutranje telovadbe, kar se je začelo že pred skoraj 50 leti. Po upokojitvi sem imel pogodbena dela prek Avtorske agencije in se ukvarjal z inovatorstvom. Trening možganov, kondicija miselnega procesa pogojujejo aktivno delovanje možganov, ki so motor celotnega organizma. Že od mladosti me je spremljalo naravno zdravilstvo kot dediščina pokojne matere. Pijte KRT (kopriva, rman, trpotec), da ne boste šli prezgodaj v krtovo deželo. Po patru Ašiču.

Slovenija naj bi bila po številu inovacij zelo opazna, toda gospodarstvu to ne pomaga. Kje vidite težavo?
Nekaj o odnosu do inovatorjev sem že omenil. Slovenci smo, tako kot pri delu, šolanju, športu, vojskovanju in še kje, kot mali narod izjemni. Žal tudi na področju zavisti in pohlepa. In če je to iztočnica, je razlog za neuspešnost pri uporabi inovacij v treh točkah (po moje): večina inovatorjev zunaj podjetij nima sredstev za realizacijo idej, podjetja financirajo le svoje inovacije, ker menijo, da je vlaganje v tuje inovacije preveč tvegano, nedokazano. Tuja podjetja in posamezniki pa nezaščitene izume poberejo brez odškodnine. Stroji, naprave, ki bi bili primerni za uporabo v podjetjih, vodilni raje naročajo v tujini, ker dobijo provizijo od proizvajalcev, od nas inovatorjev pa ne dobijo ničesar kot posamezniki. Naše izume bi morali razvijati in vlagati sredstva v razvoj, zunaj pa kupijo za nekajkrat višjo ceno in bi ostali brez provizij. To si upam trditi iz lastnih izkušenj.

In kot najpomembnejše: vsa naša industrija, ki je absorbirala maso kadrov iz naših univerz, ki so zato bile tudi bolj kakovostne, bi absorbirala tudi naše izume in inovacije. Industrijo so v 20 letih dobesedno uničili s tako imenovano tranzicijo. V Mariboru so 24 velikih in srednjih podjetij vladajoči s svojimi ukrepi dobesedno uničili. Kdo naj absorbira šolajoče kadre predvsem tehničnih in naravoslovnih strok, če ni industrije? Imamo pa poplavo ekonomistov in drugih družboslovcev, ki niso zaposleni ali pa so kot ekonomisti postali sami sebi namen. Profit pa pobirajo tuji trgovci in ga vlagajo v razvoj trgovskih mrež v tujini. Oni ne potrebujejo naših izumov, ampak samo kupce, poceni delovno silo (ekonomisti sedijo na blagajnah veletrgovin) in ogromne površine naše slovenske rodovitne zemlje.

Kako vas vidijo drugi upokojenci? Se vam zdi, da zelo izstopate, ker ste tako ustvarjalni?
So upokojenci, ki sem jim na neki način v ponos, medtem ko so nekateri mlajši ali takšni, ki jim ni do dodatnih let, do upokojitve celo sovražni, kar dokazujejo v nekaterih izjavah na moj račun, češ da s svojim delom samo podpiram vladne predloge za podaljšanje dobe aktivnega dela do upokojitve. Razumem ene in druge. Današnji aktivni delavci, ki garajo po 10, 12 ali celo 14 ur dnevno, tudi ob sobotah, ne bodo pokojnine niti dočakali. Tukaj gre predvsem za fizične delavce, obrtnike in ljudi, ki so in bodo še bolj zgarani. Ne bom omenjal ljudi, ki se ne prehranjujejo zadostno, so predani pitju in cigaretam. Tem ne kaže dobro.

Večkrat ste se pohvalili, da je vaš Maribor najlepše slovensko mesto. Se strinjate, da je bilo včasih to živahnejše mesto kot danes?
Se strinjam in upam si trditi, da je res. Moj oče je kot Primorec prišel v Maribor leta 1929, se poročil in delal na mestnem magistratu kot gradbeni tehnik. Njegovo delo je vezano na Mariborski otok, kjer sem preživel najlepša otroška leta. Da pa je bilo kopališče na otoku eno najsodobnejših in najlepših v Evropi, pišejo številni viri. Zdaj je kopališče v razsulu, podrli so skakalni most, kjer sem se učil skakati v vodo, v velikem bazenu treniral plavanje. Z otoka izhajajo velika plavalna imena, kot so Ljubo Brandner, Matjaž Brandner, Janez Kocmur, Majda Muravs in še številni manj znani.

Maribor so po odhodu nemško govorečih meščanov naselili družabni Primorci, mesto se je razvilo v drugo največje industrijsko mesto v Jugoslaviji in utrip mesta, ki je delalo in dihalo, je bil živahen. Povsod živa glasba od Treh ribnikov, Velike kavarne, kavarne Astoria, paviljona v mastnem parku, ki je še danes izjemno lep, celo opero Rusalka Antonina Dvoršaka so med brezami priredili v mestnem parku. Vsak večer je po Aleksandrovi cesti pred Unionsko dvorano potekal korzo po vzgledu primorskih mest. Restavracija Čeligi, Mileta in še kje so bili vrtovi, kjer se je ob lepih dnevih pomenkovalo ob dobrem pivu ali dalmatinskem vinu. Mesto je bilo bombardirano od angloameriških zaveznikov, ki so napravili ogromno škodo, Mariborčani pa so z odrekanjem in udarniškim delom (tudi jaz) svoje mesto obnovili in ga imamo zato še bolj radi.

Projektirali ste idejno zasnovo plavajočega kopališča na Dravi. Lahko poveste več?
Ob razpisu idej za Maribor, prestolnica kulture, sem izdelal predlog z idejnim načrtom in opisom projekta, ki sem ga poslal takratnemu županu Kanglerju. Čakal sem na odgovor, ki ga nisem dočakal. Gre za pomanjkanje domače vzgoje in popolno neupoštevanje pravil poslovnega obnašanja. Ne čudite se, če ljudje zahtevajo odstrel takih primitivcev. Šele po tretji urgenci me je povabil na razgovor inženir Janez Hancman in poslal predlog na sektor za urejanje prostora, da se vključi v natečaj podlage za območje ureditve reke Drave. Po razgovoru na oddelku za urejanje prostora, sem dobil odgovor, da je kopališče – ploščad prevelika za reko Dravo. To pomeni, da teksta niti prebrali niso ...

Kako vidite burne dogodke, ki se v Mariboru dogajajo v zadnjem času?
Problem Maribora je le odsev dogajanj v evropskem in svetovnem merilu. Mariborčani so se odzvali le na izziv v povezavi s Kanglerjevimi radarji. Pa ne zaradi reda, ki bi ga naj ti radarji uvedli. Red je še kako potreben. Šlo je predvsem za način zbiranja kazni s pomočjo radarjev in pogodbo med Iskro in Kanglerjem. To je bil le povod, vzroki pa so notranjega značaja, ki sem ga opisal v vprašanju o Mariboru, brezposelnosti, brezperspektivnosti mladih, uničenih podjetjih in vsem, kar je povezano z razkrojem vseh moralnih, etičnih in pravnih norm. Rekel bi, popolna entropija sistema družbe kot celote.