Komisija je združitev dovolila potem, ko sta se podjetji odpovedali do 42 parom časovnih rež (t. i. slotov) dnevno, in sicer na progah med Italijo in Francijo. Časovne reže letalski prevozniki potrebujejo za vsak vzlet in pristanek, saj mu ta dovoljuje uporabo letališča ob točno določenem času.

Komisija pa je identificirala tiste proge, kjer bi lahko, če bi se omenjena letalska prevoznika združila, prišlo do omejevanja konkurence - teh je v primeru omenjenih prevoznikov skupno sedem.

Komisija je že julija leta 2002 ugotovila, da se Air France in Alitalia pri svojih letih precej dopolnjujeta - prvi prevoznik deluje predvsem na progah med Evropo in Severno Ameriko, Bližnjim vzhodom ter podsaharsko Afriko, drugi pa na povezavah med Evropo in Južno Evropo, Severno Afriko, Bližnjim vzhodom ter Latinsko Ameriko -, da pa bi njuna združitev lahko vendarle ogrozila konkurenco na področju letov med Francijo in Italijo.