Največji slovenski pivovarni, Union in Laško, bosta že to pomlad dobili novega večinskega lastnika, ki ga bodo izbrali izmed petih potencialnih kupcev, ki so dali zavezujoče ponudbe za nakup 51,11-odstotnega deleža Pivovarne Laško, ki ga prodaja konzorcij lastnikov (Dutb, KAD, Alpen invest, Abanka Vipa, KD Skladi, NKBM in Zavarovalnica Triglav, Sklad obrtnikov in podjetnikov ter Banka Koper).

Med interesenti je zgolj en pivovar, nizozemski Heineken. Drugi štirje potencialni kupci pa naj bi bili investicijske družbe Kohlberg Kravis Roberts, Bain Capital, Mid Europa Partners in CVC Capital Partners. Le-ta ni novinec v pivovarskem poslu, saj je jeseni 2009 za 2,23 milijarde evrov od največjega svetovnega pivovarskega holdinga Anheuser–Busch InBev odkupil vse srednje- in vzhodnoevropske pivovarne, ki jih je v preteklosti prevzel belgijski Interbrew, ki je potegnil krajši konec v slovenski pivovarski vojni za prevzem Pivovarne Union.

CVC Capital je svoje pivovarne že čez tri leta za 2,65 milijarde evrov prodal sedmemu največjemu svetovnemu pivovarju - kanadsko-ameriškemu Molson Coorsu, ki ima zdaj, denimo, v lasti pivovarne v Zagrebu, Nikšiču, Apatinu.

Kolikšna bo kupnina za večinski delež Pivovarne Laško, ki ima poleg pivovarn v lasti tudi tovarne brezalkoholnih pijač in časopisno hišo Delo, se lahko zgolj ugiba. 51 odstotkov Pivovarne Laško pa je, glede na trenutno borzno vrednost, vrednih nekaj manj kot 107 milijonov evrov.

Kakšne spremembe bo prinesel nov lastnik?
"Splošne težnje v pivovarski panogi so dvosmerne. Na eni strani prihaja do koncentracije pivovarskih velikanov, na drugi strani pa se dogaja razcvet t. i. "craft" mikropivovarn," pravi agrarni ekonomist Aleš Kuhar. Pivovarne v rangu Uniona in Laškega po njegovih besedah povsod po svetu prevzemajo velikani. Mednje sodi nizozemski Heineken, ki trenutno velja za tretjo največjo pivovarsko multinacionalko in ima samo v srednji in vzhodni Evropi v lasti več kot 50 pivovarn.

Kakšen bi bil razvoj Uniona in Laškega, če bi jih teoretično prevzel Heineken? "Nedvomno bo konsolidiral proizvodnjo. Union in Laško sta, če odmislimo finančni fiasko lastnika, tehnološko zelo napredni podjetji. Marsikatero podjetje v lasti Heinekena je manj razvito ali tehnološko podhranjeno kot pivovarna Laško, pa tudi Union. Težko je špekulirati, vendar sta blagovni znamki Union in Laško, na sicer majhnem slovenskem trgu, tako močni, da Heineken zagotovo ne bi ukinjal katere izmed njiju," meni Kuhar in poudarja, da sta bila Union in Laško pod skupnim lastništvom, vendar sta obe delovali ločeno.

Po njegovem mnenju se bo verjetno zgodila tudi odprodaja proizvodnje brezalkoholnih pijač v obeh pivovarnah, lahko pa tudi koncentracija proizvodnje. Gledano s stališča ekonomskega optimizacije, bi novi lastnik proizvodnjo koncentriral v Laškem. "Vprašanje je, kako smiselno je ohranjati proizvodno lokacijo v centru Ljubljane. Verjetno bo širil proizvodnjo tam, kjer je to lažje, v tem primeru v Laškem," še pravi Kuhar in dodaja, da bi najbrž Heineken po prevzemu tudi povečal obseg proizvodnje. Obe pivovarni imata po njegovih besedah podobno, kot vsa slovenska živilska industrija, večje proizvodne zmogljivosti, kot so dejansko izrabljene.

Novi lastnik Pivovarne Laško bo še naprej obvladoval večji del slovenska trga s pivom oziroma nekje v rangu 80 odstotkov, kot meni Kuhar, ki pravi, da sta pivovarni pred desetletjem obvladovali skoraj 95 odstotkov slovenskega trga. Druga posebnost slovenskega trga je ena najvišjih obdavčitev piva v Evropi na račun trošarin in novi lastnik bo najbrž skušal doseči omilitev trošarinske politike pri pivu.

Prodaja pod drobnogledom varuhov konkurence
Union in Laško naj bi imela v Sloveniji več kot 80- odstotni tržni delež na področju pivovarstva. Glede na navedbe v letnem poročilu Pivovarne Laško za leto 2013, je imel Union pred dvema letoma kar 45-odstotni delež, Laško 39-odstotni, 16 odstotkov piva pa je bilo po navedbah Laškega uvoženega.

Kakšen odstotek uvoženega piva je najbrž pripadel tudi Heinekenu, saj je poleg istoimenske znamke piva lastnik tudi nekaterih drugih evropskih proizvajalcev piva in drugih pijač, katerih proizvode lahko kupimo na slovenskem trgu. Med drugim je večinski lastnik avstrijskega holdinga Brau Union Österreich, v okvir katerega sodi osem avstrijskih pivovarn, ki med drugim varijo v Sloveniji najbolj prepoznavno avstrijsko pivo Gösser.

Če bo novi lastnik pivovarne Laško postal Heineken, bo prodaja najverjetneje podvržena tudi presoji koncentracije na slovenskem trgu. Nekdanji urad za varstvo konkurence je leta 2003 in pozneje 2005, ko je Laško prevzel od Interbrewa njegov delež v Pivovarni Union, dal zeleno luč za združitev pivovarn, ki sta skupaj obvladovali več kot 90 odstotkov slovenskega pivovarskega trga.

Na Agenciji za varstvo konkurence na vprašanje, ali bodo ponovno uvedli postopek preverbe koncentracije, pravijo, da koncentracijo presojajo, če obstaja obveznost priglasitve, ki nastopi, če sta izpolnjena tako pravni kot ekonomski pogoj. Pravni pogoj je izpolnjen v primeru trajnejše spremembe nadzora nad podjetjem, ekonomski pogoj pa je 35 milijonov evrov skupnega letnega prometa v koncentraciji udeleženih podjetij z drugimi podjetji v skupini in hkrati prag milijon evrov letnega prometa prevzetega podjetja. Koncentracijo mora priglasiti podjetje, ki pridobi nadzor nad celoto ali deli enega ali več podjetij.

Na Agenciji za varstvo konkurence tudi poudarjajo, da so prepovedane koncentracije, ki bistveno omejujejo učinkovito konkurenco v Sloveniji ali v njenem znatnem delu, kar pa je predmet postopka presoje koncentracije v vsakem posameznem primeru.

Kakšno je stanje na slovenskem pivovarskem področju pred prevzemom dveh največjih pivovarn, nam je razložil eden največjih slovenskih poznavalcev piva Borivoj Repe, tudi avtor knjige Hmelj in slad – božanski hlad o zgodovini piva na Slovenskem in po svetu.

V Sloveniji smo imeli v začetku novega tisočletja t. i. pivovarsko vojno, v kateri sta bili v nacionalnem interesu združeni največji slovenski pivovarni. S čim je nacionalni interes "osrečil" slovenske ljubitelje piva?

Slovenski ljubitelji piva od tega niso imeli čisto nič koristi. V interesu posla je združevanje, v interesu pivcev bi bilo več pivovarn (tudi Talis), ki bi si medsebojno konkurirale s kakovostjo in pestrostjo ponudbe.

Kako konkurenčni sta sploh še največji slovenski pivovarni? Zdi se, da sta se šele z razcvetom mikropivovarn tudi v Sloveniji nekoliko bolj posvetili novim proizvodom in začeli propagirati, da so njihova piva "iz najboljših sestavin"?

Na trgu brez konkurence je lahko biti konkurenčen. Mikropivovarne so premajhne, da bi lahko resneje ogrožale kogar koli, so pa dober signal, da trg le ni zadovoljen z dvema vrstama piva. To so dojeli tudi v Laškem in Ljubljani ter so razširili kakovostno ponudbo. Uvoz piva iz EU-ja je seveda mogoč, je pa omejen na vse načine. V marketih in butikih se dobi le steklenice 0,33 litra in 0,20 litra, ki so v višjem cenovnem razredu in so zaradi tega težje dostopne ali celo nedostopne "delovnim množicam", to se pravi študentom, delavcem, nezaposlenim, srednjim slojem in upokojencem. Parazitski razredi pa si raje privoščijo draga vina. Uvoz zabojev piva 5 x 4 steklenic po 0,50 l pa je praktično onemogočen in s tem tudi konkurenca. Na mnogih etiketah pa ne samo nemških, iz najširšega kroga držav lahko preberemo, da je pivo varjeno po bavarskem zakonu o čistosti (reinheitsgebot). Če si pivovarna upa to napisati na etiketi, mora to tudi držati. Zahtevnejši pivopivci preverjajo tudi takšne "malenkosti".

Po svetu je nastala peščica pivovarskih megakorporacij, ki kupuje preostale še "neodvisne" pivovarne. Kaj prevzem pomeni za pivovarne? Veliko jih začne variti druge svetovno prepoznavne znamke piva. V Sloveniji lahko, denimo, kupimo češka piva, ki so narejena na Hrvaškem ali v Srbiji, azijska piva, ki se pojavljajo na evropskem trgu, prihajajo iz čeških pivovarn. Kaj ta globalizacija pomeni za kakovost piva?

Globalizacija v pivovarstvu pomeni vse najslabše mogoče. Nikoli več ne bomo pili Staropramen iz Prage ali Beck iz Bremna, pač pa falsifikate (beri licence) teh piv, varjene od Kazahstana do Romunije. Današnje pivovarstvo na svetovni ravni ne pomeni več, da je tisto pivo zvarjeno tam, kjer je doma, ampak kjer koli. Tržaškega Dreherja že dolgo ni več, piva Moretti iz Vidma ni več, to so le še blagovne znamke, ki jih varijo multinacionalke, ki so njihove lastnice. Dreher in Moretti varijo kjer koli v Italiji, ne pa v Trstu ali Vidmu.

Ali bi po vašem mnenju lahko slovenski pivovarni po prevzemu postali svetovno bolj prepoznavni?

Slovensko pivo ne bo postalo bolj prepoznavno, zato ker v tujini ni toliko uveljavljeno, da bi ga lahko kjer koli prodajali, razen kot poceni "no name brand" pivo v raznih marketih.

Predvsem nemške pivovarne poudarjajo, da so njihovi proizvodi narejeni po starih pivovarskih zakonih, zgolj iz vode, ječmenovega slada in hmelja. Kakšne proizvodne metode uporabljajo pivovarske multinacionalke? Ravno pri Heinekenu se širi ljudski glas, da ga proizvajajo z mešanjem vnaprej pripravljenih sestavin (celo s sirupom), podobno kot brezalkoholne pijače.

To so male skrivnosti velikih mojstrov, o katerih se lahko samo šušlja. Kljub temu pa drži, da se piva multinacionalk dobro prodajajo. Heineken skrbi za to, da se njihovo pivo vari le doma in v strogo nadzorovanih licenčnih pivovarnah. Heineken, Carlsberg, Stella ali katero koli izvirno pivo iz matične pivovarne je še vedno precej kakovostno, vprašljivi pa so zvarki z enako etiketo, varjeni na Madžarskem, v Bolgariji ali kjer koli drugje. Heinekena, varjenega v Ljubljani ali v Laškem, ne bo, zato pa se bodo pojavila piva blagovnih znamk, ki so v njihovi lasti, recimo Amstel.

Glede na letno poročilo Pivovarne Laško, sta največji pivovarni še vedno imeli skoraj 85-delež na trgu. Ali to pomeni, da smo Slovenci, kar se tiče novih pivovarskih smernic, precej "neprožni"?

Slovenski trg je tako majhen, da kaj več od tega niti ne prenese. S stališča ljubiteljev piva bi bilo za Slovenijo idealno, če bi imela štiri (lahko 3 ali 5) lepih majhnih pivovarn, z zmogljivostjo okoli 350-500 tisoč hektolitrov, ki bi si konkurirale s kakovostjo, ne pa z nekimi nogometnonavijaškimi ali pa lokalpatriotističnimi merili. To bi pa bilo s stališča komerciale precej slabo. V Čilu ali Luksemburgu in še marsikje so že zdavnaj vse pivovarne pod eno streho.

Kako je sicer pivovarstvu naklonjena država? Pivopivci sodijo med dejavnejše polnilce državnega proračuna, saj imamo ene najvišjih trošarin v Evropi, kar pomeni, da so piva v prodaji na drobno cenejša v vseh okoliških državah.

Država, vse države so pivovarstvu izrazito nenaklonjene, zanje so to le molzne krave, ki polnijo proračun. Če primerjamo cene litra povprečnega vina in povprečnega piva, vidimo, da je država precej neusmiljena, kar je pri industrijskih pivovarnah še do neke mere razumljivo, težje pa pri odnosu do obrtnih. Za konec lahko parafraziramo naslov filma Konje ubijajo, mar ne? v Pivovarne ubijajo …