Država industrijsko politiko sicer ima, a le formalno, je ocenil profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti, Marko Jaklič. V preteklosti smo bili v Sloveniji sposobni pisati solidne razvojne dokumente, škripalo pa je pri izvedbi.

"V novejšem času, še posebej ob novi evropski finančni perspektivi, pa na Evropski komisiji ugotavljajo, da tudi razvojnih dokumentov ne znamo več pisati," je opazil.

Najprej krovna, nato preostale reforme
Nujno bi bila tako potrebna celovita reforma inovacijskih sistemov in procesov na ravni celotne družbe. To bi morala biti krovna reforma, ki bi ji potem sledile vse preostale, kot so delovnopravna, izobraževalna, zdravstvena in druge. "Žal pa je največja težava v tem, da imamo podjetja, ki so prezadolžena in so jih ali pa jih še vodijo neodgovorni lastniki, ki svojih podjetij niso razvijali kot pravi dolgoročni gospodarji," je izpostavil Jaklič.

"Naša tranzicija ni uspela," je ocenil sogovornik in dodal, da v takšnih pogojih tudi dobre politike ne morejo učinkovati. Žal pa po njegovem mnenju tudi nova vlada inovativnosti ne namenja prave pozornosti. Leta 2011 je bila na primer v parlamentu sprejeta raziskovalno-inovacijska strategija za obdobje 2011-2020, na osnovi katere naj bi bila do konca leta 2012 sprejeta nova zakonodaja, ki pa je še danes ni. Prav tako nimamo več delujoče tehnološko-inovacijske agencije, pa še kaj bi lahko dodali. "Torej, takšni rezultati ne čudijo," je dejal Jaklič.

Ovin: Slika je realna
Rasto Ovin z mariborske ekonomsko-poslovne fakultete je podobno menil, da je ocena Evropske komisije dokaj realna, pri čemer je izpostavil, da v veliko podjetjih poteka razdolževanje, zaradi finančne slike pa imajo slabe možnosti za nova posojila za naložbe v novo tehnologijo.

"Poleg gornjih cikličnih vzrokov so relevantni seveda tudi dolgoročni. Od osamosvojitve naprej prevladuje razmišljanje, da se bomo vključevali v mednarodno gospodarstvo oziroma gospodarstvo EU-ja v glavnem le z izvozom," izpostavlja Ovin. EU je po njegovih besedah za pametne priložnost, kako priti do sredstev za nove naložbe v tehnologijo, s tem pa tudi do znanja in do novih trgovinskih povezav in poti. "Tisti, ki bo želel v glavnem vse storiti sam, bo pač težje (če sploh) spremljal tiste, ki delajo tako," je opozoril.

Nacionalni interes in strah pred tujci
Da bi se konkurenčnost industrije izboljšala, bi Slovenija morala predvsem "izvesti reforme, za katere vsi vemo, da so potrebne", je pojasnil Ovin. Vzdrževati ozračje odprtega gospodarstva in družbe je po njegovem mnenju stalna naloga. "V nasprotju s strahom pred tujci, ki ga pridigajo zagovorniki 'nacionalnega interesa', se je z manjšimi spremembami praks mogoče relativno hitro priključiti naprednim gospodarstvom v EU-ju - veliko podatkov o sposobnosti in izobraženosti slovenskih delavcev pri sodelovanju s tujci doma in v tujini dokazuje, da bi z odpiranjem več pridobili kot pa izgubili," je poudaril.

Tranzicija v Sloveniji še ni končana, je še menil Ovin. Izostal je pomemben proces učenja, kaj je to tržno gospodarstvo, kako deluje kapitalizem in kaj je dejanska vloga socialne mreže v zahodni družbi. "To je naloga politike in je ni opravila do zdaj še nobena vlada po osamosvojitvi," je izpostavil. "Za to, kot vemo, je zmeraj zmanjkalo politične volje za spremembe, te pa ni, ker imamo pač premalo znanja, hrabrosti, predvsem pa zgleda od politike, ki jo zahteva vodenje sprememb v naših glavah," je sklenil ekonomist.

Tajnikar: Ocene, skregane z ekonomsko teorijo
Maks Tajnikar, prav tako z ljubljanske ekonomske fakultete, pa nasprotno poudarja, da na različne ocene konkurenčnosti sicer ne da veliko, saj so običajno "zelo formalne in skregane z ekonomsko teorijo". "Konkurenčnost se edino objektivno meri na trgu. Če upoštevamo trenutne odlične rezultate slovenskega gospodarstva v izvozu, torej na tujih trgih z zares zaostreno konkurenco, in če se zavedamo, da glavnino tega izvoza dela prav industrija, potem smo vsaj v tem trenutku med najbolj konkurenčnimi državami v EU-ju," je poudaril.

V Sloveniji že od začetka naše samostojnosti teče proces deindustrializacije, znotraj njega pa proces specializacije in tudi prestrukturiranja. "Nič od tega ni slabo, a ne daje rezultatov hitro, in pogosto je boleče," je podčrtal Tajnikar. Kot kaže uspeh nekaterih naših manjših in srednje velikih podjetij, bo Slovenija sama lahko v industriji uspešna le na določenih tržnih nišah, sicer pa bo lahko uspešna le v povezavi z velikimi svetovnimi podjetji.

"Res pa je, da bi lahko bila številna naša industrijska podjetja danes nosilec razvoja in konkurenčnosti, če bi jih pravi čas prestrukturirali in jih ne bi prav mazohistično prepustili propadu. To velja tudi za sedanji trenutek. Res ni jasno, ali smo tako malomarni in zanikrni, ali pa so zadaj skriti neki interesi," je kritičen Tajnikar.

Dolgoročno je sicer po njegovih navedbah konkurenčnost industrijskih podjetij mogoče izboljšati le z investicijami, pri čemer pravih investicij trenutno ni. Nekaj lahko prispeva tudi makroekonomska politika, saj je v preteklosti našo konkurenčnost v izvozu uničevala tudi inflacija in dejstvo, da so plače rasle hitreje kot produktivnost.

Tajnikar: Potrebujemo ves javni sektor
Da bi v resnici dosegli konkurenčne prednosti, pa, je poudaril Tajnikar, potrebujemo ljudi. "Če jih bomo zgolj uvažali iz tujine, bomo na tujih trgih vedno slabši od njih," je izpostavil. Kadre moramo torej oblikovati sami, zato pa potrebujemo šolstvo in ves javni sektor. "Ta tako ni breme, pač pa je pogoj za večjo konkurenčnost v prihodnje," je menil.