Dvajset največjih islamskih bank v Zalivskih državah je v zadnjih 18 mesecih doseglo 20-odstotno rast v primerjavi z devetodstotno rastjo konvencionalnih bank. Njihova moč se s prodajo obveznic islamskih držav še krepi. Po oceni analitske družbe Dealogica je njihova vrednost ocenjena na 5,7 milijarde dolarjev, za primerjavo: v istem obdobju lani je bila ocenjena na 500 milijonov dolarjev. Sicer pa je letna rast islamskega bančništva med 15 in 20 odstotki.

Razlogov za uspeh islamskega bančništva, ki v svetovnem merilu sicer predstavlja le neznaten del celotnega bančništva, je več. A pojdimo od začetka. Dejstvo je, da je islamska vera danes druga najbolj razširjena vera na svetu. Na presenečenje mnogih pa islamske finance niso strogo omejene le na islamske trge in države.
Islamsko bančništvo od ZDA, Evrope do Kitajske
Hussain Al Qemzi z Noor Islamic Bank, ki je bila v Dubaju ustanovljena leta 2006, je v intervjuju za BBC dejal, da obstaja veliko zanimanje za islamsko bančništvo tudi v Singapurju, Hongkongu in na Kitajskem, čeprav je trenutno najprivlačnejše v Indoneziji in Maleziji. ''Kot islamska banka nismo zainteresirani, da bi poslovali le v islamskem svetu. Radi bi se širili tudi navzven.''

Tako je recimo leta 2004 dobila vso potrebno dokumentacijo za začetek delovanja banka Islamic Bank of Britain v Veliki Britaniji. Oktobra 2009 je svojo zakonodajo spremenila tudi Francija in tako na široko odprla vrata islamskemu bančništvu. Zdajšnja prva dama IMF-a in nekdanja francoska finančna ministrica Christine Lagarde je v intervjuju za NPR News izjavila: ''Rada bi vas prepričala, da London ni edina logična izbira za islamske investitorje, temveč da tudi Pariz lepo pozdravlja tako njih kot njihove stranke, ki iščejo alternative.'' V preteklosti so se tudi mnoge konvencionalne kuvajtske banke preoblikovale v islamske.

Prvo islamsko banko ustanovili v Egiptu pred 49 leti
Od samega začetka prve moderne islamske banke Mit Ghamr Saving Bank, ki so jo ustanovili leta 1963 v egiptovskem mestu Mit Ghamr, je danes po vsem svetu več kot 325 islamskih bank. Zanje je še posebej veliko zanimanje v Aziji in na Bližnjem vzhodu. Vrednost trgovanja na omenjenih območjih pa naj bi se v petih letih podvojila, in sicer s 416 milijard dolarjev v letu 2010 na 990 milijard dolarjev v letu 2015, piše The Economist. Kot zanimivost - v Iranu, Pakistanu in Sudanu obstajajo le islamske banke, ne pa tudi konvencionalne.
Temelj in vrednote poslovanja zapisane v Koranu
Ena izmed najočitnejših razlik med omenjenima vrstama bančništva je ta, da islamsko temelji na načelih šeriatskega prava (šeriat), ki temelji na načelih muslimanske svete knjige Koran. Ne pozabimo - prerok islamske vere je bil trgovec, zato trgovina in trgovanje sama po sebi nista sporna.

In če se konvencionalni bančni sistem osredotoča na ekonomski in finančni vidik transakcij, islamski enakovredno poudarja etične in moralne dimenzije. Če konvencionalni bančni sistem temelji na obrestih, temelji islamski na kompenzaciji dobičkov in izgub.

Cilj islamskega bančništva je torej ta, da so ljudje upravičeni do svojega zaslužka, če je ta dobljen na pošten način. Ne nazadnje je eno izmed načel islama tudi obvezna miloščina ali zekat, po katerem mora vsak finančno sposoben musliman vsako leto darovati 2,5 odstotka svojega imetja revežem. ''Vendar, "če tak je v nesreči, počakajte, da vrnil bo lahko, čeprav še boljše za vas bi bilo, če dolg bi v miloščino spremenili. Toliko, da veste!'' je zapisano v Koranu (2: 280).

Posebnost islamskega bančništva je tudi ta, da imajo banke posebne nadzorne organe, ki preverjajo, ali banke delujejo v skladu s šeriatskim pravom.

Kaj je dovoljeno ...
Islamski finančni sistem loči med transakcijami z dovoljenim blagom (halala) in prepovedanim, grešnim blagom (haram). Kot piše Staša Cilenšek v diplomskem delu Islamski finančni sistem: koncept in osnovne značilnosti (2009), so po tem načelu legitimne plače, saj so plačilo za opravljeno delo, rente, ki so nagrada za lastništvo, in profiti.

... in kaj ni dovoljeno
Obresti, ki so gonilna sila zahodnega bančništva, so v islamskem finančnem sistemu obravnavne kot oderuštvo (ribā), saj so simbol ustvarjanja dobička brez dela. ''Obresti niso upravičena nagrada, ker za njihovo pridobitev nista potrebna nikakršno delo in trud. Ustvarjanje denarja z denarjem imenujemo haram.'' (Cilenšek, 2009). Ali kot je zapisano v Koranu: ''Tako, ker oni pravijo: 'Trgovina je kot obresti!' A Alah je trgovino dovolil, a prepovedal obresti'' (2: 275).
Šeriat prav tako prepoveduje tvegane naložbe in špekulacije ter izposojanje denarja od drugih institucij - islamske banke recimo niso kupovale drugorazrednih hipotek iz ZDA.
Banka je dejansko investitor
Poglejmo, kaj to pomeni v konkretnem primeru. Kot piše pravnik Peter Merc v članku Islamsko bančništvo - hit bančnega sistema v prihodnosti?, se islamske banke prepovedanemu zaslužku z obrestmi izogibajo na dva načina: s financiranjem s pribitkom (murabahah) in z lizingom (idžāra). Če želi recimo posameznik kupiti avtomobil, bo banka od prodajalca kupila dotično prevozno sredstvo, nato pa ga bo z dodanim pribitkom, ki pomeni zaslužek banke, prodala svojemu komitentu.

Podobno je pri nakupu nepremičnine. Banka nepremičnine komitentu ne proda, ampak z njim sklene najemno pogodbo. Banka je tista, ki dejansko kupi nepremičnino po tržni ceni (recimo 100 enot) in jo komitentu proda po netržni ceni (recimo 110 enot), pribitek (10 enot) pa je dejansko zaslužek banke. Ko komitent odplača vso najemnino, postane lastnik nepremičnine.

Pa je obrestna mera res prepovedana? Meja je tanka ...
Kot še piše Merc, banka v obeh primerih prilagaja višino obroka razmeram na kapitalskem trgu. To pomeni, da se opira na referenčno obrestno mero, ki jo uporabljajo tudi konvencionalne banke (LIBOR, EURIBOR), s čimer pa se dejansko približa ideji obrestne mere konvencionalnih bank. Res pa je nekaj, tudi če gre za neke vrste derivat obrestne mere, je ta vedno fiksna, banka pa komitentu ne zaračunava zamudnih obresti. In ravno fleksibilne obrestne mere so bile tiste, ki so bile v ZDA posredni krivec za krizo na nepremičninskem trgu.

Banka nase prevzame tveganje, tako pozitivno kot negativno
To pa je tudi glavni razlog kritikov, da islamske banke s tem ne ravnajo v skladu s šeriatskim pravom. Zagovorniki jim odgovarjajo, da je tako zato, ker med strankama obstaja delitev tveganja. Banka je dejansko investitor in ne kreditor, kar pomeni, da si s komitentom delita poslovno tveganje. Islamska banka prevzame tveganje, če stranka posojila ne more plačati, kazni se nato podarijo v dobrodelne namene. In obratno, če ima podjetje dobiček, je banka upravičena do obveznega deleža. Cilenškova še opozarja, da je treba ločiti med posojanjem denarja, ki je izvedljivo na osnovi ničelne obrestne mere, in investiranjem, ki temelji na modelu dobička ali izgube.

Glede na pravila šeriata je denar le medij za menjavo in kot tak nima notranje vrednosti. ''V tem je bistvena razlika s kapitalistično doktrino, ki pri finančnih transakcijah ne razlikuje med denarjem in dobrino - oboje se lahko prodaja po ceni, s katero pogodbeni stranki soglašata,'' zaključuje Merc. Cilenškova pa dodaja: ''Merilo uspešnosti našega gospodarstva je stopnja rasti gospodarstva. Nasprotno pa sta v islamu načeli delovanja socialna pravičnost in ekonomsko porazdeljena dohodka, kar je hkrati merilo uspešnosti gospodarstva … Islamska ekonomija se uspešno ukvarja z vprašanji razdelitve dohodka in manjšanjem revščine, česar kapitalizmu do zdaj še ni uspelo.''