V okviru letnega tabora SDS-a je v Lepeni potekala okrogla miza z naslovom Sindikalizem v 21. stoletju - kako naprej. Svoje poglede na to temo je predstavil Slavko Kmetič, nekdanji predsednik Sindikata strojnega osebja Slovenije in Istre v času osamosvojitve Slovenije.

Kmetič je pojasnil, da zametki sindikalizma na področju Slovenije segajo v leto 1872, ko so začeli v takratni Avstro-Ogrski na podlagi zakona o društvih nastajati prvi sindikati. Leta 1941 so nato Nemci in Italijani na svojem okupacijskem območju zaradi njihove naraščajoče moči sindikate razpustili.

Leta 1945 je Komunistična partija, kot pravi Kmetič, vzpostavila sindikat kot svojo transmisijo. "Sindikat so ustanovili že februarja 1945 v Beogradu, ko je bila polovica Jugoslavije še zmeraj okupirana. Sindikat se je ustanovil na enak način, kot se je vodstvo NOB-ja ustanovilo brez partizanstva," je poudaril in dodal, da je Komunistična partija nato vso sindikalno premoženje podržavila.

"Zgodil se je sindikalni zločin"
Pojasnil je, da so se delavci po letu 1986 v propadajočih podjetjih začeli upirati mimo sindikalnih združenj. Po njegovih besedah je bilo v zadnjih letih obstoja Jugoslavije več kot 1.500 stavk, od katerih ni niti ene vodil režimski sindikat.

Dejal je, da se je leta 1990 začela sindikalna svoboda v smislu razpršenosti, kar pomeni, da so nastala nova sindikalna združenja. Kot pravi, se je iz takratne sindikalne zveze oblikovala Zveza svobodnih sindikatov, v katero so vključili vse delavce, ki niso bili včlanjeni v druge sindikate, kar je po Kmetičevem mnenju "sindikalni zločin".

"In glej, kar naenkrat so ti sindikati postali zelo hrabri, zelo bojeviti. Kajti vmes so bile volitve, na katerih ni zmagala Partija, ampak Demos, ki je bil njihov sovražnik po ukazu partije. Kar čez noč so bile stavke, demonstracije in zahteve po višjih plačah," je razložil takratno dogajanje.

"Sindikati zavrnili višje plače za delavce"
Izpostavil je, da je bila v prejšnjem režimu podpisana tudi kolektivna pogodba za gospodarstvo, ki pa jo je na strani delodajalcev podpisala Gospodarska zbornica, ki sploh ni bila legitimni predstavnik podjetij, hkrati pa pogodba ni imela realne podlage, saj je bilo njena določila ob visoki inflaciji in propadajočem gospodarstvu nemogoče uresničevati.

"Zadeve so bile grozljive. O tem se ne govori, kot se ne govori o tem, kaj je delal Popit ali Zemljarič. Tukaj je strogi embargo. Smo kot otroški vrtec, ko nekdo dela z nami kot z lutkami. Čisto smo nevedni," je izpostavil.

Poudaril je, da naj bi lastniki tujih podjetij, ki so selili proizvodnjo v Sloveniji v letih po osamosvojitvi, ko so videli, kako nizke so plače delavcev, v pogovorih s sindikati ponudili za delavce primerljive plače, kot so drugje v Zahodni Evropi, vendar naj bi sindikati to možnost zavrnili, ker bi bili delavci v slovenskih podjetjih lahko zavistni.

"Sindikati nujni, vendar ne takšni, kot jih imamo"
Poudaril je, da so sindikati močni le na ulicah, ko pripeljejo predvsem upokojence, in ne aktivno zaposlenih, v podjetjih pa za delavce ne naredijo nič. "Sindikati so nujni, vendar ne takšni in ne tako organizirani, kot so danes v Sloveniji," je dodal.

Prepričan je da zdajšnjega stanja sindikati ne bodo presegli in da se bodo še naprej šli kvazipolitiko. "Enih sindikatov, ki jim gre dobro, ne briga nič, ker delavske solidarnosti ni in je nikoli ni bilo," je izpostavil. Po njegovem mnenju je delavsko solidarnost uničil komunizem.

Rešitev Kmetič vidi v oblasti, ki bo spodbujala podjetništvo, ne pa "programirane gospodarske zmede, da lahko posamezniki kradejo", v jasni in nedvoumni zakonodaji ter v učinkovitem pravosodju.