Ekipa podjetnice Mije Lorbek se uspešno ukvarja z razvojem interaktivnosti brez dotika. Ta omogoča uporabnikom in potencialnim kupcem oglaševanih izdelkov, da se lahko z oglasom zabavajo, se kaj novega naučijo ter si ga predvsem zapomnijo. Leta samoiniciativnega dela med mladimi tehnološkimi zanesenjaki, nabiranje različnih organizacijskih izkušenj in dejavnost na študijskem ter prostočasnem področju so se prelile v podjetje, ki svoje oglaševalske rešitve ponuja tudi velikim globalnim korporacijam.

Svojo pot so začeli v Ljubljanskem univerzitetnem inkubatorju, mlada podjetnica pa po več letih v poslu kot največji uspeh poudarja prav to, da so lahko s sodelavci iz svoje najljubše dejavnosti ustvarili izdelek in z njim prepričali nekatere najboljše svetovne blagovne znamke. Med njimi so BBC, Coca-Cola, Intel, Hennessy, Canon. "Za naprej pa upamo, da bomo lahko z njim zrasli in doprinesli s tem tudi svoj majhen delež spodbude razvojno-podjetniški klime v Sloveniji," pove.

V podjetniški svet ste se podali z inovativno idejo interaktivnega oglaševanja. Ste dolgo gradili ekipo, preverjali odzivnost trga?
Najožja ekipa se je začela oblikovati že veliko prej, okoli pet let pred začetkom podjetja, preko projektnih sodelovanj na področju računalniške umetnosti in kreativnosti, kjer sva v okviru računalniškega centra Kiberpipa začela sodelovati s sedanjim soustanoviteljem in tehnološkim direktorjem Borutom Kumperščakom. Ko se je pozneje pojavila potreba po novih medijskih rešitvah na prireditvah in sta hkrati nastali prvi podjetji s podobnimi storitvami v Kaliforniji in na Japonskem, smo začeli razmišljati o ustanovitvi podjetja. Kar nekaj časa smo razmišljali, saj gre za prebojno inovacijo, to je še povsem neznan produkt, ki si mora najprej ustvariti trg.

Lahko plastično in enostavno opišete, s čim se natančno ukvarjate?
Razvijamo programsko opremo, ki omogoča zaslonom, da "vidijo" ljudi in se na njih odzivajo s pomočjo t. i. računalniškega vida. Preprosto povedano, kot ljudje vidimo z očmi, računalnik "vidi" s kamero, Uniki program pa mu "pove", da je tisto, kar vidi desna roka in mu maha.

Koliko ljudi pa dela v povprečju na takšnih projektih?
Na projektu dela običajno od tri do pet ljudi; razvoj vedno vodi naš tehnološki direktor Borut Kumperščak, vsebinski del pa midve s kolegico Živo Lacko ali pa zunanji partnerji.

S kom poslovno sodelujete, kdo so vaši večji naročniki?
Naši naročniki so predvsem podjetja, ki veliko vlagajo v svojo blagovno znamko in zato želijo tudi komunicirati na čim bolj inovativne ter napredne načine.

Prepoznajo slovenska podjetja priložnosti v takšnem oglaševanju?
Moram priznati, da smo imeli z večino slovenskih podjetji kar precej dobre izkušnje in so nas pozitivno presenetila s svojo željo po inovativnosti. Seveda obstajajo tudi bolj konservativne izjeme, a večina uspešnih je inovativna tudi na komunikacijskih področjih ne samo svojih produktih ali storitvah.

Ste morda že dobili kakšno ponudbo za odkup podjetja od večjih korporacij?
Ponudbe za odkup še nismo dobili, niti nismo še delovali v tej smeri. Zaenkrat smo dobili kakšen pozitiven izkazan interes in potrditev, da gremo v pravi smeri.

Kako pomembna so takšna poslovna okolja, kot je ljubljanski univerzitetni inkubator? Kaj omogočajo mladim podjetnikom?
Poslovni inkubatorji so odlični za podjetja na začetku poti, predvsem zaradi izmenjevanja izkušenj, ustvarjanja delovne kulture in morebitnih sodelovanj med podjetji. Na začetku je bistveno lažje, če lahko koga na podobni ravni povprašaš, kako je kakšno stvar uredil, na kakšne probleme je naletel in se tako tudi lažje medsebojno motiviraš. Veliko izkušenejših podjetnikov in menedžerjev velikih podjetij je seveda tudi pripravljenih prijazno podeliti nasvete, vendar običajno rešujejo težave, ki so bistveno kompleksnejše.

Zasledila sem, da ste svoje prostore odprli tudi v Londonu. Ali tam poteka samo marketing ali tudi del razvoja? Kakšne so glavne razlike med poslovanjem pri nas in v Veliki Britaniji?
V Londonu smo odprli samo prodajno pisarno, večina razvoja poteka v Sloveniji z nekaj sodelavci iz tujine. Preboj na tuje tržišče ni lahek, predvsem zato, ker je na začetku težko dobiti ustrezen nasvet za prodajo, primerne stike za lasten posel in nepoznavanja poteka poslovanja v tujini. Glavne razlike so v tem, da dogovori in odločitve potekajo bistveno hitreje, večina stvari se opravi preko spleta ali e-pošte. Pozitivna razlika je tudi visoka poslovna etika, integriteta in grajenje na osebnem zaupanju, česar pri nas pogosto primanjkuje.

Ženska in IT. Se spopadate s stereotipnimi predstavami, kakšnimi dodatnimi preprekami ali podcenjevanjem?
Večinoma je to sprejeto zelo pozitivno, predvsem pri ženskah v poslu, ki se medsebojno precej vzpodbujajo. Včasih se še sicer na kakšnem sestanku zgodi, da se prvih pet minut samodejno pripiše direktorska vloga mojim moškim kolegom, vendar se kredibilnost kmalu zgradi z znanjem.

Kaj pogrešate v Sloveniji in pri Slovencih, če pogledate na ustvarjalno ozračje za nova inovativna podjetja in produkte?
V Sloveniji je ogromno strokovnega znanja, pridnosti in natančnosti, preveč je pa strahu pred samostojno potjo in strahu pred neuspehom. Bolj bi morali biti ponosni na uspehe nekaterih naših podjetij v tujini, se od njih učiti, se motivirati in na tak način tudi premagati strah pred neuspehom. Na neuspeh bi morali gledati kot koristno izkušnjo povratne informacije, v katero smer se ne splača razvijati in vlagati truda in kam je bolj primerno.

Se trajajoča gospodarska kriza pozna tudi na trgu vaših izdelkov?
Na začetku je gospodarska kriza pozitivno vplivala na našo prodajo, saj so podjetja začela sodelovati z manjšimi in mladimi podjetji predvsem zaradi iskanja svežih idej in nižjih stroškov. Zdaj se je pa zaradi večkratnih zniževanj sredstev za marketing in pritiskov na cene začelo poznati tudi pri nas.