Gremo takoj na minimalno plačo. Gospod minister, slišali smo kritike na vaše stališče, da ne bo nihče imel plače pod minimalno, češ saj je tudi zdaj nihče ni dobil.

Mesec: Ja, mislim, da je tukaj treba razložiti, za kaj gre. Zgodba minimalne plače je naslednja: leta 2018, 2019, ko smo se v Levici s takratno Šarčevo vlado dogovorili, da sprejmemo nov zakon o minimalni plači, s katero se bo ta bistveno povišala, je bila logika, da je minimalna plača v bistvu vzvod, kako plače potisniti navzgor. Vse plače, ne samo minimalne, ker minimalna plača je že fino, če je visoka, ampak hkrati nihče noče imeti minimalne plače, ker je pač to neki minimum, ki ga človek tudi občuti – 'aja, samo toliko sem vreden'. Tako da poanta je bila ta, da smo minimalno plačo s tem zakonom potisnili navzgor za skoraj 50 odstotkov v petih letih, da je v javnem sektorju od 65 preskočila 25 plačnih razredov. Država zdaj s plačno reformo postavlja zgled, 25 razredov brišemo in celo plačno lestvico raztegnemo, zato da se lahko povišajo preostale plače. To želimo doseči tudi v zasebnem sektorju, ker minimalno plačo razumemo kot vzvod, da se vse plače povišajo. Mislim, da ta politika je bila uspešna. Minimalno plačo smo povečali skoraj za 50 odstotkov bruto v petih letih, povprečno plačo smo že za več kot tretjino in po povprečni plači je Slovenija pred dobrim mesecem po študijah prehitela Italijo, pa vemo, kako smo gledali italijanske plače pred 20 leti.

Gospa Jerkič, vaš pogled sindikalistke.

Jerkič: Minimalna plača je večna tema. Želela bi si, da bi bila minimalna plača v prihodnosti obstranska tema, da se o njej ne bi vedno znova pogovarjali. Pogovarjamo pa se zaradi tega, ker predvsem v zasebnem sektorju nimamo enotnega plačnega sistema, v javnem sektorju pa je zgodovina naredila svoje – tisti dogovor o sistemu plač v javnem sektorju se je pač izrodil v petnajstih letih in je minimalna plača začela prehitevati osnovne plače. Tisto, kar bi bilo treba narediti, je, da bi se dvignile vse preostale plače in da minimalna plača res ostane korektiv za zelo redke skupine prebivalstva, ne pa za kar obširen del zaposlenih, tudi na račun tega, da pravzaprav kontrole o izplačevanju plač v zasebnem sektorju prav velike ni. Tam, kjer smo organizirani sindikati, to kontrolo opravljamo sami, tam pa, kjer ni organiziranih sindikatov, kjer so delavci prepuščeni sami sebi, je pa tega zelo veliko. Mislim, da je tudi to eno področje, ki se ga moramo lotiti.

Ali mislita, da bo plačna reforma za javni sektor pripomogla k temu, da se bo obdržal prepotrebni kader na vseh ravneh?

Jerkič: Mislim, da ne. Je sicer zelo dober poskus, pa vendarle bi bil potreben korenit dvig plač, vseh plač v javnem sektorju, da ne pozabimo, tudi v zasebnem sektorju, kjer je vendarle štirikrat več zaposlenih kot v javnem. Zdi se, da bodo ti popravki sicer delovali, verjetno kakšno leto bo nekoliko boljše zaradi občutka večjih plač, ampak v primerjavi z dogajanjem tudi v zasebnem sektorju pa to ne bo dovolj. Je pa seveda povezano z veliko denarja.

Mesec: Mislim, da je imela država težavo v zadnjih letih, da konkurenčno s plačami ni več dohitevala zasebnega sektorja. To plačna reforma vsaj ustrezno naslavlja, ker v maso plač dodajamo milijardo štiristo v štirih letih. Je pa tako, da pri vsakem delu ni samo plača, ampak je bistveno vprašanje za ljudi, ki se odločajo za učiteljski poklic, tudi, ali bodo kot učitelji spoštovani, ali recimo zdravniki, ali bodo delali v delovnem okolju, ki jim bo všeč. Mislim, da bomo morali pa tukaj v prihodnjih letih vložiti še veliko napora.

Evidentiranje je bilo tema pol leta, gospodarstvo je skočilo v zrak, na koncu je bilo videti, kot da do zdaj v 34 letih samostojne Slovenije noben delodajalec ni vedel, kdaj mu delavec pride na delo, kdaj odide in koliko naredi. Kakšni so bili tisti primeri, zakaj je bilo to treba urediti, mogoče vi iz prakse?

Jerkič: Evidentiranje delovnega časa je bilo v igri že kar nekaj časa, že prejšnja vlada je v bistvu pripravila zakon, ki je bil bistveno bolj rigorozen od tega – ne samo, da je bil pol leta halo, halo je bil dve leti. Zakon je bil sprejet s soglasjem na Ekonomsko-socialnem svetu. Tudi delodajalci so ga podprli, en mesec pred uveljavitvijo pa smo ugotovili, da ne poznamo, da obstaja zakon o delovnih razmerjih, ki ureja pravice do odmora, počitka, prostih dnevov in tako naprej. Mislim, da ne samo, da ne poznamo tega zakona, ampak je razlog tukaj zadaj še en drug. Upam si trditi, da vsi tisti, ki so delali zelo veliko vetra ali pa kar orkan, v bistvu ne spoštujejo teh pravic in to vedo, zato bi pravilno evidentiranje tudi s prstom pokazalo nanje.

Mesec: Mislim, da ta zakon v tistih panogah, ki jih želimo targetirati, se pravi, to je predvsem gradbeništvo, gostinstvo, turizem, kjer se nemalokrat ure vodijo čez palec, ljudje opravljajo delo, ki potem ni plačano ... Inšpektorat je s tem dobil dodatna orodja, tudi poročila z inšpektorata kažejo, da zakon ustrezno prispeva k bolj pravičnemu plačevanju v teh panogah. Seveda pa vsi razumemo, da pač niso vse panoge enake, zato smo zdaj tudi ponovno šli skozi socialni dialog in se soglasno dogovorili, da se v delu administrativno razbremenijo podjetja, tako da imamo zdaj novo soglasje. Mislim, da smo to zgodbo uspešno končali.

Zdaj smo pri ohlajanju gospodarstva v Nemčiji, vemo, kaj se dogaja z avtomobilsko industrijo in posledično seveda s podjetji, ki dobavljajo iz Slovenije. Govori se seveda tudi o možnosti odpuščanja. Gospa Jerkič, ali so ukrepi vlade, govori se o skrajšanem delovnem času, subvencioniranju čakanja na delo, dovolj velika, zadostna orodja, da se prebrodijo morebitne krize, ki se napovedujejo?

Jerkič: Treba je najprej vedeti, da je kriza ciklična težava – nikoli ne bomo imeli 30 let uspešnega gospodarjenja za vse panoge. Približno vsakih pet let, recimo vsaj v avtomobilski industriji, se zgodi enaka situacija in se rešuje tako in drugače. Prvi, ki morajo ukrepati, so delodajalci, ne vlada. Mislim, da imamo v Sloveniji kar nekaj delodajalcev oziroma podjetij, ki so to storila pravočasno, ki poznajo rešitve za izhod iz tega in ki tudi ne pritiskajo na državno blagajno. Seveda pa se včasih objektivno zgodi, da si vezan na poslovne partnerje, ki zaidejo v težave in se tega mogoče niti ni dalo predvideti, zato tudi v sindikatih podpiramo to subvencioniranje skrajšanega delovnega časa. Vendar ne vsem, ne za vsako ceno in ne za celotno obdobje, ki bi si ga kdo lahko predstavljal. Predvsem pa smo proti helikopterskim ukrepom, to se pravi, 'vrzimo denar, mi ga bomo porabili, potem bomo pa že videli, ali se je sploh kaj zgodilo'.

Gospod minister, ne bo helikopterskega denarja?

Mesec: Delamo sistemski ukrep. Ta kriza, ki se v Evropi slika, mislim, da imamo težavo, da ni samo ciklična, njene korenine ... Berem od leta 2008 naprej, od varčevalnih politik do vsega, kar se je v zadnjem desetletju dogajalo.

Epidemija pred dvema letoma.

Mesec: Epidemija pred dvema letoma, energetika, skratka, vse to je zdaj prepleteno in posledično Evropa izgublja konkurenčnost pred Kitajsko in ZDA, tako da se bo morala Evropa kot Evropa vprašati, kako bomo to naslovili. V Sloveniji bomo pa naredili naslednje: podjetjem bomo predvsem poskušali dati prostor, da se prestrukturirajo in da lahko najdejo način, da pridejo do novih naročil. Na ministrstvu za delo smo tak zakon že pripravili, to je zakon o skrajševanju delovnega časa med krizo. Pogledali smo, kako imajo v Avstriji in v Nemčiji to postavljeno že nekaj desetletij. V obeh državah velja sistem, da ko se recimo podjetje spoprime s hudim padanjem naročil, se lahko zglasi na zavodu za zaposlovanje, tam pove: 'Glejte, problem je tak in tak, to in to bomo storili zato, da ga bomo rešili.' Država pa prispeva recimo za pol leta subvencijo, da se lahko delu zaposlenih, ki jim delodajalec ne more dajati dela, skrajša delovni čas, zato da podjetje reši zaposlitve, hkrati pa dobi čas in prostor, da se reorganizira.

Nepremičninski davek. Vem, da ni prvenstveno to tema za sindikate, pa vendarle – bo tako, kot je zdaj napovedan, prispeval k temu, da bo na trgu več dostopnih stanovanj, hiš, tudi za najem, da bo cena stanovanj na dolgi rok šla navzdol?

Jerkič: Za zdaj je malo znanega o sami vsebini, znana so izhodišča, ki so pač namenjena javni razpravi, v kateri verjamem, da se bo izluščila vrsta težav. Dejstvo je, da nas OECD ves čas opozarja na nesorazmerno obdavčenost med delom in kapitalom, torej da se iz dela plačuje preveč davkov in premalo iz kapitala. Mislim, da smo pri kapitalskih davkih zelo nizko v Evropi, dejstvo pa je tudi, da tukaj dregnemo verjetno v tiste, ki imajo veliko ali ki imajo več, ki imajo tudi več vpliva in več možnosti, ta razprava bo zelo zanimiva.

Mesec: Pri nas praktično celotno socialno državo, od pokojnin do zdravstva, plačujemo tisti, ki smo zaposleni in zato plačujemo davke ter prispevke. S tem davkom želimo nasloviti predvsem teh zgornjih 10 odstotkov lastnikov premoženja, nepremičnin v Sloveniji, da bodo stanovanja aktivirali, jih dali v najem, hkrati pa plačali ustrezne davke, da lahko z zajemom razbremenimo delo. Ves denar, ki bo zbran z nepremičninskim davkom, bo šel za razbremenitev dela.