Mramor je pojasnil, da je bil ob nastopu mandata leta 2014 šesti blok Termoelektrarne Šoštanj (Teš) že v poskusnem obratovanju, izvedenih pa je bilo tudi več kot 95 odstotkov in plačanih več kot 90 odstotkov del, zato niti on kot finančni minister niti vlada nista imela skoraj nobene možnosti, da bi projekt racionalizirala. Kot je pojasnil, je bila njegova naloga predvsem, kako zagotoviti vse posojila in garancije, ki jih je zahteval konzorciji posojilodajalcev.

"Sam projekt je predstavljal izjemno veliko tveganje za državo, zaradi načina financiranja," je poudaril Mramor. Spomnil je na dva velika investitorja Teša 6: Evropsko banko za obnovo in razvoj (EBRD) in Evropsko investicijsko banko (EIB).

Teš 6 bi lahko ogrozil proračun države
Teš je pri EIB-ju najel za 550 milijonov evrov posojila, od tega država jamči za 440 milijonov evrov, medtem ko je za preostalih 110 milijonov evrov jamčil konzorcij zasebnih finančnih institucij. Pri slednjem se je zapletlo, rok garantiranja tega posojila je bil bistveno krajši od njegove ročnosti - posojilo je imelo namreč dospetje leta 2025, garantiranje pa samo pet let. Ko je prišlo do tega roka, dve banki zaradi zmanjšanja bonitete za EIB nista bili več sprejemljivi, dve banki pa sta bili v takšnih razmerah sanacije, da garancij nista mogli dati. Tako se je zgodilo, da ta del - 110 milijonov evrov posojila - ni imel več poroka.

"In tisti moment, ko ga ni imel, bi lahko EIB zahteval poplačilo vseh 550 milijonov evrov," je dejal in dodal, da bi v tem primeru prišlo do unovčenja državnega jamstva, kar pa bi za javne finance predstavljalo izjemen udarec. Tako so bili v reševanje tega problema vloženi vsi napori HSE-ja, Teša in ministrstva za finance.

Težave so se kopičile
A hkrati je bilo treba reševati tudi druge težave. Ker zaveze, dane ob posojilu, niso bile dosežene, bi lahko posojilo odpoklicali. Tako se je zahteval spregled obveznosti zavez in podpis aneksov k posojilnim pogodbam. Ob teh spremenjenih pogojih se je pojavilo vprašanje, ali jamstvo države še velja.

Kot je pojasnil, so to rešili tako, da so poslali pismo (v njem je njegov podpis), s katerim so investitorjem zagotovili, da podpirajo HSE in da bo jamstvo države še vedno veljalo, če bo spregled obveznosti zavez z njihove strani izveden in podpisani aneksi. Ob tem je dejal, da so samo aneksi, da so se spremenile posojilne zaveze, stali najmanj 1,5 milijona evrov.

Jamstvo za omenjenih 110 milijonov evrov posojila so rešili tako, da se je s premostitvenim posojilom, ki ga je dobil HSE, poplačalo tega, poleg tega pa še okoli 20 odstotkov 200-milijonskega posojila EBRD-ju.

Ker pa je premostitveno posojilo kratkoročno, se je odprlo vprašanje, kako dolgoročno rešiti ta problem. Možnosti sta bili dve: izdaja obveznic ali dolgoročno posojilo. Potem ko obveznice niso bile izdane, je HSE dobil dolgoročno posojilo, s katerim je refinanciral premostitvenega, a se je to zgodilo, ko Mramor ni bil več minister.

Mramor: Gledati smo morali naprej
"Moram priznati, da je bilo, ko sem postal minister, toliko problemov, ki jih je bilo treba rešiti, da je bilo nujno gledati samo naprej, nazaj pa le toliko, da se je rešilo problem za naprej," je poudaril Mramor, ki ni imel časa, da bi se seznanil s podrobnostmi, ki so pripeljale do zavez, ki jih je moral dati Teš (med drugim o najvišji vrednosti celotne naložbe in ceni premoga). Spomnil je tudi, da se je Teš 6 gradil v času med obema njegovima ministrovanjema, tako je imel s projektom opravka zgolj, ko je šlo za zapiranje finančne konstrukcije.