GH Holding že tretje leto gradi Univerzitetni klinični center v Beogradu, rok za izvedbo se izteče konec leta. Blaž Miklavčič že celo leto en dan v tednu preživi na tamkajšnjem gradbišču: "To je enormno velik projekt, praktično 100-milijonski, ki se bo v naslednjem letu nadaljeval z drugo fazo, za katero se v teh mesecih dogovarjamo z investitorjem. Financer je Evropska investicijska banka. Predvsem je projekt zaradi velikosti in medicinske multidisciplinarnosti tako zahteven. Govorimo o 140 tisoč kvadratnih metrih bolnišnice. Novi del bo imel dva tisoč postelj, to je tisoč sob … Samo intenzivna nega bo na deset tisoč kvadratnih metrih, kar je dvakrat več, kot jih ima cela Slovenija."

Tudi gradnjo UKC-ja Beograd zaznamujejo ozka grla v dobavnih verigah in pomanjkanje materialov. "Imamo dnevne težave, ki jih rešujemo. Ta trenutek spremljamo kar nekaj opreme, ki prihaja iz Azije, recimo sistem tekočih stopnic. Gledali smo … je nekje na poti proti Reki, ta trenutek v Maleziji, spremljamo pa zato, ker na prejšnji ladji ni bilo prostora. Ena ladja vmes ni šla, ker ni bilo dovolj tovora. Praktično smo prišli šele na tretjo ladjo. To nam povzroča kar precej dodatne koordinacije, da jih bomo lahko namestili. Tako je na dnevni bazi. Stvari se dogajajo in jih rešujemo. Je pa to projekt, ki je izjemno pomemben za prebivalce Beograda in okolja. Srbski minister za zdravje se ne izgubi več na gradbišču, ker ga je tolikokrat obiskal, vključno s predsednikom države in predsednico vlade."

Gradnja UKC-ja Beograd se bo zaradi vmesnega dviga cen surovin podražila za okrog 10 odstotkov glede na prvotno ceno. Miklavčič pravi, da Srbi podražitve razumejo bistveno bolj kot slovenski investitorji v Sloveniji.

Vprašanja, ki jih projekt sproža v Srbiji, so povezana s kadri. Kje, od kod bo Srbija dobila dovolj kakovostnega zdravstvenega osebja za delo v takšni in podobnih bolnišnicah, če njeni kadri "bežijo" v tujino? Kadri pa so pred četrtim valom epidemije tudi pereča tema slovenskega gospodarstva, gradbeništvo ni izvzeto.

Gradbena panoga se je pri nas sesedala od svetovne finančne krize in pregretosti domačega gospodarstva leta 2008, ko je ustvarila kar 8,5 milijarde evrov prihodkov in zaposlovala 90 tisoč ljudi. Pretresale so jo goljufije, plačilna nedisciplina in izkoriščanje delavcev. Med letoma 2013 in 2016 je bilo gradbeništvo na dnu s tretjino manj zaposlenih, potem se je pobralo zaradi nuje po hitrem končanju evropskih projektov iz stare finančne perspektive. Zdajšnji pogled na seznam izvajalcev kaže bolj perspektivno sliko. Lani je bilo v panogi zaposlenih 74.600 delavcev, prihodki so znašali 6,34 milijarde evrov. Kljub covidu panoga raste, lani je prispevala osem odstotkov k skupni dodani vrednosti gospodarstva.

Največjo rast dodane vrednosti dosegajo dela na inženirskih objektih. GH Holding je specializiran zanje. Miklavčič pa priznava, da so kadri dolgoročno največji problem. Pri nas še vedno delajo tudi delavci iz regije. "Ko srečujem delavce, se z njimi pozdravljam in tako naprej, vsako leto opažam, da so starejši in da je mlajših delavcev na gradbiščih čedalje manj. S tem problemom se spopadamo in mislim, da bo to kar stalnica v naslednjih letih," razmišlja Miklavčič, ki zagotavlja, da je njegovo podjetje svoj ugled na trgu gradilo tudi s striktno plačilno disciplino in plačilno "higieno". Trenutno je na gradbiščih GH Holdinga doma in zlasti v tujini okrog tri tisoč izvajalcev oziroma zaposlenih.

Glede na strogost izpolnjevanja pogoja PCT je na mestu vprašanje, kakšno politiko vodijo v podjetju. "PCT je naša zahteva. Za to morajo skrbeti naši podizvajalci, naši partnerji. Mi zaposlujemo samo inženirje. Zanje to striktno zahtevamo in tako naprej po hierarhiji navzdol. Mi pa ne pade na pamet, da bi ob vseh priložnostih za cepljenje, ki je naša civilizacijska pridobitev, za nekoga, ki ima pomisleke brez posebnega razloga (pustimo, če ima omejitve, to je popolnoma drugače), plačevali testiranja (izjava je bila posneta 8. 9.)."

Gradbeniki si manejo roke ob razpisih, ki prihajajo z evropskim financiranjem iz Sklada za okrevanje in odpornost. Pomemben sveženj vlaganj bo namenjen tudi zdravstvu. Na vprašanje, ali si konkurenti delijo trg, Miklavčič odgovarja z zagovarjanjem "filozofije specializacije".

Nihče nima kompetenc na vseh objektih. Rešitev je v specializaciji. V Sloveniji, pravi, "imamo kar nekaj igralcev, ki prisegajo na rast poslovanja, in ko jih vprašaš, kaj znajo delati, je odgovor "vse"."

Kakšna je potemtakem kakovost zgrajenega? Miklavčič: "Ne glede na objekt, visokogradenjski ali nizkogradenjski, imate v vrsti projektanta, investitorja, izvajalca in strokovni nadzor. Vsaj eden mora vedeti, za kaj gre in voditi igro. Eden bo gotovo pameten ali bo imel dovolj kompetenc, da bo vršil pritisk na druge tri. Upoštevati je treba vse standarde, skozi vse upravne postopke je to preverjeno; glede idelka je praviloma tako, kot mora biti. Vmes se pa lahko izgubljajo denar in živci, če ni vse strokovno in kompetentno. Kakšen podizvajalec ostaja neplačan, različne stvari se dogajajo ..."

Slovenski trg je, tako kaže tudi primer gradnje druge cevi karavanškega predora ali drugega tira, odprt za tuje izvajalce, res pa je vlada po zgledu oziroma direktivi EU-ja priprla vrata kitajskim operativam. Trgi severno od nas pa so za slovensko gradbeništvo skoraj neprodušno zaprti. GH Holding se sploh ne trudi z razpisi v Avstriji, Nemčiji ipd. Bi morali zato tudi mi bolj ščititi svojo industrijo? Miklavčič meni: "Ne. Pri nas je razvojna faza, ko se moramo še kaj naučiti od tujih partnerjev. Prav je, da je slovenski trg odprt. Na njem pogrešam konkurente iz regije. Dolgoročno se moramo usmerjati v povezavo s konkurenti iz jugovzhodne Evrope."

GH Holding, Pomgrad, Kolektor CPG (vodilni v konzorciju, ki je včeraj podpisal skoraj 80-milijonsko pogodbo za izgradnjo 1. faze hrvaške obvoznice Novi Vinodolski) so podjetja, ki podpisujejo pogodbe večjih zneskov na trgih jugovzhodne Evrope.

V podkastu podregamo tudi v smer politike. Miklavčič vanjo ne vstopa. O njej pa takole spravljivo: "Moramo biti z našo izvršilno politično oblastjo zadovoljni v tem smislu, da so vsi delali vedno v korist Slovenije in nas, njenih prebivalcev … nekateri bolj uspešno, nekateri manj. Enim se je več posrečilo, drugim manj. Nihče pa ni delal proti nam in to je velika stvar, ki nam, ali vsaj meni, daje vero in upanje in pričakovanja, da živimo v lepi, urejeni državi, v kateri je lepo živeti, ustvarjati in da bo tudi poskrbljeno za naslednje generacije, s tega vidika se za Slovenijo ne bojim. Mislim, da smo na pravi poti. Dostikrat smo preveč kritični do soseda, samega sebe in vsega, kar se okrog nas dogaja."