Da se ni motil, smo se lahko navzočiprepričali že slabo uro pozneje, ko so se knapi po neuspešnem pogovoru z ministrom z vzkliki srečno počasi odpravljali proti vhodu v jamo, kjer bodo ostali do izpolnitve stavkovnih zahtev. "Izgubiti nimamo nič," mi pravi eden od knapov, medtem ko je na manjši tovornjak zlagal nahrbtnike s hrano, pitno vodo in opremo za prvo pomoč, če jo bodo med stavko potrebovali.

Med pripravami na noč pod zemljo v vlažnem rovu pri temperaturi 14 stopinj je knapom uspelo ohraniti dobro razpoloženje v medsebojnih pogovorih. "Eh, moja bo še vesela, da me nekaj dni ne bo doma," je eden odgovoril kolegu na vprašanje, ali so svojci zaskrbljeni. Še najbolj zaskrbljena je bila videti mlada domačinka, ki je dogajanje spremljala: "Dobri so, da jim uspe obdržati dobro voljo v taki situaciji."

"Pošiljam prošnje, toda zaman"
Kljub dobri volji pa imajo knapi več kot dovolj razlogov za skrb. Usoda rudnika Trbovlje – Hrastnik je zapečatena, gospodarske razmere v Zasavju, ki je gospodarsko zacvetelo prav z razvojem energetike, pa ne vlivajo veliko upanja v prihodnost. "Že devet mesecev pošiljam prošnje, kamor je le mogoče, a je odziv nikakršen. Kako bomo mi starejši našli delo, če dela ni že za mlade," mi pred odhodom v rov pove eden izmed knapov, ki mu do upokojitve manjkata še dve leti delovne dobe. Optimističen pa ni bil tudi ob programih za prezaposlovanje rudarjev: "Sam poznam le tri rudarje, ki so se na tak način zaposlili drugje, večkrat pa se zgodi, da neko podjetje vzame rudarja le zaradi subvencij in ga nato odpusti."

Vse te stiske pa niso omajale tovarištva med knapi, saj so podporo stavki izkazali tudi rudarji na čakanju in upokojeni rudarji. "Ko si enkrat knap, to vedno ostane s tabo," pojasnjujejo nekdanji rudarji, ki na vprašanje, ali je delo v rudniku naporno, večinoma odgovarjajo, da "se ga navadiš". Toda obenem povedo tudi, da veliko rudarjev ne uživa dolgo v zasluženem pokoju. "Veliko mojih prijateljev je umrlo tam nekje v 55. letu starosti," razlaga eden izmed upokojencev, ki pa ne ve, ali je umrljivost povezana z delom v rudniku ali zgolj z onesnaženostjo zraka v Zasavju.

Usodna izguba službe
Solidarnosti pa niso prišli izraziti le nekdanji sodelavci, temveč tudi drugi, pretežno mlajši krajani oziroma "knapovski otroci". Okoli sto sokrajanov se je tako zbralo pred poslopjem rudnika v Hrastniku in izrazilo podporo rudarjem, ki morajo v "21. stoletju z odhodom v jamo izterjati plačilo, ki jim pripada za pošteno opravljeno delo".

Tako so nekateri z zaskrbljenostjo spremljali svoje očete, ko so ti z vzklikom "Srečno" zapuščali površje. Rudarski poklic vključuje tudi veliko tveganj, saj so se v rudniku večkrat dogajale tudi nesreče. "Kar nekaj kolegov in znancev je ostalo v jami," mi pripoveduje eden izmed mladih podpornikov, sin upokojenega rudarja.

Njegov oče, ki je v rudniku delal dobrih trideset let, je ostal brez službe le nekaj let, preden bi se lahko upokojil. Nenaden padec življenjske ravni ga je tako strl, da je uteho poiskal v alkoholu. "Nič ga ni moglo razvedriti, niti rojstvo vnuka. Preprosto se z izgubo službe ni mogel sprijazniti. Večkrat mi je dejal, kako naj ga bo vnuk vesel, ko pa mu nima kaj podariti." Alkohol pa je na koncu tudi usodno vplival na njegovo že tako načeto zdravje. Očeta knapa pa je izgubil tudi mlajši prijatelj mojega sogovornika, ko je pri komaj 45 letih umrl zaradi raka.

Ni prihodnosti niti za knape niti za mlade
"Tu ne gre samo za knape, ampak tudi za prihodnost mladih v Zasavju in ne nazadnje tudi drugih zapostavljenih predelih Slovenije," mi oba pripovedujeta o svoji udeležbi na protestu. Zasavje mladim ne ponuja veliko zaposlitvenih možnosti, v času krize pa so se socialne stiske le še poglobile. "Danes se veliko ljudi obrača nate samo še s prošnjo, ali bi mu posodil dvajset evrov, ker mu nekdo drug ni vrnil dolga oziroma česa plačal." V takšnih socialnih razmerah pa zamisel ministra Omerzela, da bi RTH do sredstev lahko prišel s prodajo stanovanj tistim, ki v njih živijo, zveni kot neokusna šala.

Mladi Zasavci tudi ne skrivajo svoje jeze. "Razmere v tej državi so obupne. Takšne razmere so imeli na Balkanu že pred desetletji. Moj oče je v Slovenijo prišel prav zato, ker je želel od tega pobegniti, in kot kaže, bom moral tudi jaz oditi nekam drugam. Mar ni to grozno, da celo življenje pošteno delaš, pa na koncu ne moreš svojim otrokom ali vnukom ničesar kupiti?" je jezno govoril tretji mladi podpornik knapov.

Zaskrbljenost in solze
Tudi njegov prijatelj, sicer sin upokojenega rudarja, na lastni koži občuti socialno stisko Zasavja. "Delal sem v različnih gostilnah, tudi za zasebna podjetja, a se je prevečkrat zataknilo pri izplačilu plač." Sicer je po končani gimnaziji začel študirati ekonomijo, a ga je moral v drugem letniku opustiti prav zaradi pomanjkanja denarja. Na koncu se je zaposlil pri Slovenski vojski, potem ko je več mesecev občutil neučinkovitost zavoda za zaposlovanje.

Medtem ko mi pripoveduje svojo zgodbo, naju prekine govor mladega dekleta, ki je malo predtem še pomahala svojemu očetu, ko je ta bil na poti v rov. Vidno pretresena pripoveduje zgodbo, kako je njen oče prišel v Zasavje, da bi se izučil za rudarja in s ponosom opravljal svoj poklic. "Včasih smo bili na ta poklic ponosni," je vzkliknila, "danes pa je ponekod celo sramotno, da si rudar." Pri zadnjem stavku ni več zmogla zadržati solz.