Zgodba poklicnega zavarovanja ni nova. Gre za ureditev, ki je namenjena vsem tistim poklicem, pri katerih zaradi težavnosti dela ali njegove škodljivosti za zdravje obstaja nevarnost, da jih posameznik ne bo mogel varno opravljati celotno delovno dobo. To delavcem omogoča, da se jim v vsakem letu v delovno dobo dodatno prišteje od enega do štirih mesecev, kar jim omogoča zgodnejšo upokojitev. Prva delovna mesta so bila do poklicnega zavarovanja upravičena že leta 1968, seznam pa se je skozi leta postopno daljšal. Na njem lahko danes najdemo poklice iz številnih različnih panog.

Pravna podlaga je torej v veljavi že dolgo in se ni veliko spreminjala. "Če beremo zakon, se zdi, da ne bi smelo biti nobenih ovir in težav," je na okrogli mizi Sindikata voznikov avtobusov Slovenije dejala generalna sekretarka Sindikata delavcev prometa in zvez (SDPZ) Saška Kumer. Ob tem je pojasnila, da so na prelomu tisočletja delodajalci kljub temu začeli iskati načine, kako se izogniti plačevanju prispevkov, ki jim jih je nalagal zakon. Leta 2001 je prišlo do spremembe v preimenovanju – namesto o beneficirani delovni dobi se je začelo govoriti o poklicnem zavarovanju, ki je takrat še vedno spadalo pod skupnost zavodov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, leta 2013 pa je upravljanje sklada, ki se zdaj imenuje sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, prešlo na Kapitalsko družbo (KAD).

V tem času se je poleg preimenovanj spremenilo tudi to, da je zakon postal bolj ohlapen in možnosti neplačevanja zavarovanj s strani delodajalcev so postale večje. Kot je pojasnila Saška Kumer, je delodajalcem pri iskanju načinov, kako se izogniti plačevanju, pomagala tudi Gospodarska zbornica oziroma Združenje delodajalcev Slovenije, ki sta jima nudila nasvete. Zavod pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZPIZ) je leta 2013 na zahtevo delodajalcev ustanovil komisije, ki so na novo opredeljevale nevarnost oziroma škodljivost delovnih mest. Velika odgovornost znotraj samega urejanja poklicnega zavarovanja leži na Ministrstvu za delo, družine, socialne zadeve in enake možnosti, ki je vse od začetka 90. let dolžno in pristojno za imenovanje komisije, ki določa in pregleduje seznam delovnih mest, ki so upravičena do poklicnega pokojninskega zavarovanja.

Sindikalni boj voznikov LPP-ja

V Sloveniji je prek preimenovanja prešlo tudi do konkretnih sprememb, kar se tiče upravičenosti do poklicnega zavarovanja in tudi upoštevanja pravic delavcev s strani delodajalcev. Pionirji pri razkrivanju in reševanju problematike so bili delavci v Ljubljanskem potniškem predmetu (LPP), ki so se odločili za vložitev tožb. Mirko Savanović iz sindikata Enotnost je na okrogli mizi pojasnil, da je podjetje LPP s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje prenehalo leta 2013. Sindikat takrat še ni obstajal, zbralo pa se je več kot sto nezadovoljnih voznikov, ki se niso bili pripravljeni sprijazniti s kršenjem njihovih pravic. Ravno na podlagi te problematike je leta 2015 sledila ustanovitev sindikata in 53 voznikov je vložilo tožbene zahtevke zaradi nezakonitega prenehanja plačevanja prispevkov.

Leta 2018 je prvostopenjska odločba potrdila pravico voznikov do teh prispevkov. Tako je po pritožbi delodajalca odločilo tudi drugostopenjsko sodišče in razsodba je bila pravnomočna. LPP začel plačevati prispevke, a izkoristil zahtevo za revizijo na vrhovnem sodišču. Lani je še vrhovno sodišče razsodilo potrdilo, da je delodajalec nezakonito prenehal z izplačevanjem. Skupno je tožbene zahtevke vložilo več kot 200 LPP-jevih voznikov, do zdaj je bilo doseženih 191 poravnav, odprtih ostaja 23 primerov, približno 350 voznikov pa je z delodajalcem sklenilo izvensodno poravnavo. "Bili smo solidarni, nismo hoteli ogrožati poslovanja podjetja s tem, da bi zahtevali, da bi delodajalec moral naenkrat plačati vse obveznosti, ampak smo jim dali možnost, da to poplačajo v naslednjih treh ali štirih letih," je pojasnil Savanović.

Pritiski v zasebnem sektorju močnejši

V primeru zaposlenih v LPP-ju se zgodba sicer razpleta v pozitivno smer, a Generalna sekretarka sindikata delavcev prometa in zvez Saška Kumer ob tem opozarja, da bo v zasebnem sektorju uveljavljanje pravic delavcev težje. Povedala je, da so jim v podjetjih že dali vedeti, da bodo prispevke plačali le tistim, ki bodo to iztožili. "In vlagati tožbe v javnem podjetju, ki je odvisno od javnih financ, je drugače kot v zasebnem. Tam so pritiski mnogo večji, delavci doživljajo grožnje," je dejala sekretarka in dodala, da to posledično zahteva več poguma in izpostavljanja. Ob tem je pozvala k iskanju celostne rešitve in ne prelaganja odgovornosti na posameznike. "Marsikdo se za tožbo ne odloči, ker se boji za izgubo službe ali drugih sankcij," je še dejala.

"Gre za panogo, kjer je plačni sistem naravnan tako, da je osnovna plača zelo nizka, nato pa obstaja cel kup dodatkov. Tako lahko prek njih delodajalci svoje zaposlene držijo v šahu," je ob tem dejal Damjan Volf z obalne sindikalne organizacije KS 90. Opozoril je, da so pritiski izjemno veliki. Udeleženci okrogle mize so poudarili, da trenutno ostaja vprašanje, kaj bo z vsemi tistimi, ki se za tožbe niso odločili in ob tem opomnili na pomanjkanje odgovornosti institucij – predvsem inšpektorata za delo in KAD-a, ki ima možnost vlagati izvršbe. Po navedbah Saške Kumer ima inšpektorat za delo od leta 2015 dolžnost in obveznost, da podjetju ob ugotovitvi, da nekemu posamezniku nezakonito ne plačuje poklicnega zavarovanja, naložiti sklenitev pogodbe s KAD-om in odrediti izplačilo za nazaj. Napovedala je, da bodo od institucij zahtevali odgovore in da je dovolj iskanja izgovorov.

Tudi Volf je opozoril na vlogo institucij. "Trkali smo na vrata ministrstev, inšpektoratov, finančne uprave, a smo naleteli na učinek žogice za pingpong," je dejal Volf in pojasnil, da so se organi izgovarjali na nejasno zakonodajo, razdrobljene pristojnosti in podobno. "Cestni potniški promet je subvencioniran z našim davkoplačevalskim denarjem," je ob tem opomnil Volf in dogajanje s poklicnim zavarovanjem in dejstvo, da morajo delavci sploh vlagati tožbe, označil za sramotno. "Pravna osnova je jasna, pohlep med delodajalci pa je tako velik, da so prek kartelnih dogovorov prenehali plačevati prispevke," je povedal Volf.

Volf je opozoril tudi na dejstvo, da lahko delavec toži za največ pet let nazaj. "Tudi če gredo zdaj v tožbo, delodajalci, ki prispevkov ne izplačujejo že od leta 2013, profitirajo," je dejal. Sindikat je po njegovih besedah skušal delodajalce prepričati, naj zadevo rešijo brez nepotrebnega obremenjevanja sodišč, a so ti odgovorili, da lahko plačujejo prispevke za poklicno zavarovanje, a bodo hkrati pač zmanjšali variabilni del plač.

Brez subvencij ne bi imeli javnega prevoza

Glede politične odgovornosti neplačevanja poklicnega zavarovanja je spregovoril poslanec Levice Miha Kordiš, ki je pojasnil, da je težko kazati s prstom, saj za tržnim gospodarstvom "stoji celoten politični razred". Dejal je sicer, da razume to, da izigrani delavci želijo, da za kršitve odgovarjajo tudi ljudje na položajih, a je ob tem opozoril, da se z menjavo ljudi ne bo samodejno spremenil tudi sistem. Pomemben je tudi pritisk, je dodal: "Če imaš pred državnim zborom 20.000 jeznih ljudi, ki bodo zahtevali, da se zakon spremeni ali upošteva, je drugače, kot če imaš notri nekaj osamljenih jezdecev."

"Javni potniški promet izven javnih sredstev ne obstaja," je še poudaril Kordiš. "Tudi če bi bila ta panoga v celoti zliberalizirana, bi bile vozovnice tako drage, da razen ene, dveh ali treh linij v celi državi sploh ne bi bilo. Obstajala ne bi niti kakšna druga oblika javnega prevoza. Na to področje posega država, ki zasebnikom daje subvencije in koncesije, ti privatniki pa se kljub temu obnašajo kot običajna kapitalistična podjetja in iščejo vse načine, kako izigrati delavske pravice in poklicno zavarovanje je eden od njih." Poslanec je ob tem izrazil mnenje, da bi morali javni potniški promet nacionalizirati, temu pa je pritrdil tudi Damjan Volf. "V to dejavnost prihajajo ljudje, ki imajo perspektivo izključno za to, da oplemenitijo kapital na plečih delavcev," je dejal Volf.

Zakon ne pomeni avtomatske rešitve

Zakon ZPIZ-2 sicer vključuje določbo, po kateri bi moral minister za delo odredil ustanovitev komisije, ki naj bi na novo ocenjevala delovna mesta, katerim se bo štela povečana delovna doba. Za določitev meril, po katerih bo potekalo ocenjevanje, je zadolžena vlada. Ob tem je Savanović opozoril, da bi se to moralo zgoditi že v preteklosti, a do tega ni prišlo. »Edina prava in zakonita pot je ta, da izvršilna oblast svojo nalogo izpolni do konca ter ustanovi komisijo, delodajalci pa morajo na to komisijo na novo nasloviti zahtevo o ocenjevanju delovnih mest,« je poudaril predsednik LPP-jevega sindikata.

Kordiš je ob tem poudaril, da se s tem sicer ne bo nič samodejno rešilo. "Če rečemo, da je nekaj v zakonu, to ne pomeni še popolnoma nič. Pomembno je, če je institucija pripravljena izvajati za zakon. Z zakonsko ureditvijo se bo odprlo zgolj še eno bojišče, država sama od sebe ne bo storila ničesar oziroma se bo celo postavila na stran delodajalcev," je dejal poslanec Levice in poudaril pomembnost sindikalnega združevanja.

Problem poklicnega zavarovanja je sicer veliko širši od problematike voznikov avtobusov, saj je položaj delavcev v marsikateri panogi še veliko slabši, so opozarjali udeleženci okrogle mize. Do velikih kršitev redno prihaja tudi v primerih voznikov tovornjakov, kjer vse skupaj otežuje še deregulacija poklica. Zaradi nje se je namreč izobrazbena struktura poklicnih voznikov znižala, kar delodajalcem omogoča še nižja izplačila in lažjo manipulacijo s svojimi zaposlenimi. "Pri livarjih je prihajalo do prekvalifikacij v proizvodne delavce, da so delodajalci lahko prenehali plačevati prispevke poklicno zavarovanje," je enega od številnih primerov izpostavila Saška Kumer in dejala, da je sistem prelahko izigrati.