Prodaja Mercatorja je velika zaušnica vsem vladam do zdaj. V prvi vrsti prvi vladi Janeza Janše, ki je leta 2005 delež v Mercatorju prodala tedanjima tajkunoma Bošku Šrotu in Igorju Bavčarju, nato vladi Boruta Pahorja, ki je poleg tajkunov posredno uničila tudi njihova podjetja, in sedanji vladi Alenke Bratušek, ki se je celo leto od podpisa prodajnega sporazuma med prodajalci in nedvomno spornim kupcem obnašala, kot da je prodaja enega najpomembnejših podjetij v državi ne zadeva.

Posledic te prodaje seveda ne bodo nosili politiki in bančniki, ki so Mercator spustili v hrvaške roke, pač pa navadni državljani, ki se lahko upravičeno sprašujemo, kaj s hrvaškim tajkunom Ivico Todorićem prihaja v našo državo.

Mercator po 65 letih odhaja v hrvaške roke. Najverjetneje glede na to, v kakšni kondiciji je, izjemno zadolžen in z vse večjo konkurenco na domačem in tujih trgih, ob njegovi prodaji nihče ne bi bil pretirano zaskrbljen, če bi bil njegov kupec nekdo, ki je dobro stoječ, v poslovnem svetu pa zgled v vrednotah in poslovnih praksah.

A ob izbiri Agrokorja in Ivice Todorića za njegovega večinskega lastnika, ki je mnogo bolj zadolžen od Mercatorja in s katerim namerava Todorić priti le do novih prodajnih polic, smo lahko upravičeno zaskrbljeni vsi; od zaposlenih v Mercatorju, njegovih dobaviteljev in ne nazadnje potrošnikov, ki vsak dan kupujejo v najboljšem sosedu.

Ivica Todorić namreč ne slovi po dobrih poslovnih praksah, vse prej kot to, na Hrvaškem obvladuje živilskopredelovalno industrijo, trgovino, distribucijo tiska, najvišji politični vrh pa se ob ključnih odločitvah obrača tudi nanj. Bo tako tudi pri nas? Je to nov stric iz ozadja, ki bo premikal figure na šahovnici družbeno političnih dogajanj?

Kakšne posledice bo dejansko prinesel ta prevzem, bomo najverjetneje videli že kmalu. Lahko se zgodi, da bomo videli novo zgodbo o Heliosu, Fructalu in drugih družbah, ki smo jih neslavno prodali.

Zato je toliko pomembneje, da v Sloveniji začnemo sodelovati, se povezovati in da z vsemi močmi podpremo prizadevanja za nastanek kooperative, ki nam bo potrošnikom ponudila kakovostno lokalno pridelano hrano po ugodnih cenah.

Ob tem pa seveda lahko le upamo, da se bo politika vendarle zazrla vase in da bo našla kompromis o že nekajkrat obljubljeni strategiji upravljanja z državnim premoženjem, ki bo ponudila odgovore na vprašanja, katera področja so strateškega pomena za državo.

Kajti nedvomno se zgodba o Mercatorju in s tem oskrba z domačo hrano ne bi tako končala, če politika v preteklosti ne bi podpirala tajkunov in če bi vsem v državi bilo jasno, da sta hrana in domači trgovec strateškega pomena za vse nas.

Simeona Rogelj, Radio Slovenija