Glavina je na srednem odboru DZ-ja za finance, ki je razpravljal o privatizaciji NLB-ja in Abanke in na njem zavrnil predloge Levice, da bi se postopka ustavila, dejala, da delnice NLB-ja sedaj lahko kupujejo vsa slovenska podjetja in pokojninski skladi. Pred uvrstitvijo na borzo in v samem privatizacijskem postopku je namreč Agencija za trg vrednostnih papirjev v mnenju enemu od upravljavcev pokojninskih skladov zapisala, da delnic NLB-ja ne smejo kupovati družbe, ki so v najmanj petinski lasti države.

Država se je za privatizacijo NLB-ja odločila po postopku prve javne prodaje delnic (IPO), katerega namen je bil, da banka dobi razpršeno lastništvo, država pa v njej na koncu obdrži 25 odstotkov plus eno delnico, pri čemer noben investitor tega deleža ne sme preseči. "To piše v statutu NLB-ja, in kdor bi kupil več, bi izgubil glasovalne pravice," je pojasnila Glavina.

Poroštva za to, da se investitorji ne bi povezali in želeli preglasovati države, ni, je priznala. "Je pa zadeva malo verjetna," je dodala in pojasnila, da je v svetu veliko primerov razpršenega lastništva. Prepričana pa je, da so "vlagatelji investirali v zgodbo NLB-ja, ker ji verjamejo, in verjamejo, da jim bo strategija NLB-ja prinesla donos. Nimajo vsi interesa, da bi postavljali upravo".

Kakšna točno je lastniška struktura, Slovenski državni holding (SDH) in NLB ne smeta razkriti. Glavina je povedala, da je lastništvo zelo razpršeno, njegov "skupek pa je garancija, da bo za to banko dobro poskrbljeno".

NLB ima po njenih besedah več kot 100 različnih investitorjev, 60 odstotkov jih je dolgoročnih vlagateljev, 30 odstotkov kratkoročnih, nekaj je institucionalnih, kot je Evropska banka za obnovo in razvoj s 6,25-odstotnim deležem. Malih vlagateljev je približno dva odstotka.

Po geografskem poreklu jih je približno 40 odstotkov iz Velike Britanije, 27 odstotkov iz ZDA, približno 16 odstotkov iz Slovenije in regije. "V seznamu, ki ga ne smemo razkriti, je cela vrsta najbolj uglednih svetovnih vlagateljev," je zagotovila.