Post Viva, kot je bil uradni, zelo "trendovski" naziv sejma, ki je bil vse prej kot konvencionalen, je sporočal predvsem dvoje: 1. da smrt ne bi smela biti tak tabu, kot v slovenski družbi še vedno je, in 2. da je tudi smrt v prvi vrsti dober posel.
Dejstvo je, da je minljivost morda edina stvar, ki je res skupna vsem - ali, kot je povedal eden izmed govorcev na sejmu, prof. dr. Jože Balažic z Inštituta za sodno medicino: "Edina pravica v življenju je, da je na koncu za vse enako, ne glede na barvo, politično pripadnost, spol ali bogastvo."

In Post Viva je očitno to "enakost" skušala več kot nazorno demonstrirati tudi s tem, da se je odvijala istočasno s Pomladnim sejmom gradbeništva, energetike, komunale in obrti. V hali A mešalni stroji in čistilne naprave, v hali B krste, žare in "žalna floristika". Pomurski sejem pač, kot vsi drugi.
Temu primerno je bilo tudi vzdušje, ki ga ni kvarila niti morbidna tematika. Medtem ko so se na zaslonih vrtele projekcije obdukcije trupel in so stojnice predstavljale najnovejše smernice v pogrebni dejavnosti, vse skupaj pa je pospremljal zvok dleta, ki je obiskovalcem v živo ponazarjal kamnoseško dejavnost, so se v svilnato obloženih krstah s hladilnimi napravami hladile trilitrske steklenice Radgonske penine, ki so jih radostno odpirali po koncu vsakega predavanja.

Dobro obiskana predavanja
"So časi res tako morbidni, da bi morali ljudi vabiti na sejem pogrebnih dejavnosti in jim za to zaračunati še vstopnino?" se je v Večeru še pred otvoritvijo sejma spraševal novinar Aleš Lednik, ki bi bil verjetno še bolj pretresen, ko bi videl prazne vinske čaše na kovinskih nosilih za trupla in mizico z rumovimi kroglicami ob predavanju o slovesu pred upepelitvijo.
Dalo bi se razglabljati, kako primerno je sejemsko ponujati pogrebne storitve in oglaševati za mnoge noro visoke cene pogreba v času, ko ima večina Slovencev dvakrat manjšo plačo, kot boste odšteli za povprečno zadnje slovo od svojca. Dalo bi se tudi razglabljati o služenju na račun človeških čustev in predstavljanju "dosežkov", koliko krst je kdo prodal v zadnjem letu. A bi morda s tem zgrešili poanto - smrt je neizogibna in za pogreb bomo, žal, v nekem trenutku plačevali vsi ali pa bo nekdo plačeval naš pogreb. Tudi smrt ni imuna na komercializem in pravila kapitalizma, zato si je odveč zatiskati oči.
In čeprav je bila Post Viva namenjena pretežno za izmenjavo poslovnih stikov in interno predstavitev grosistov v tem poslu (končna cena pogreba bo precej višja od cene krst in žar v prodaji na veliko), jo je obiskalo nepričakovano veliko "navadnih smrtnikov", ki so do zadnjega stola napolnili predavanja, kot so Smrt kot središče življenja, HOSPIC - Živeti do konca! Soočanje z boleznijo in umiranjem, Premagajmo žalost in Delo mrliškega preglednika ob naravni in nasilni smrti ter v masovnih in drugih nesrečah z večjim številom trupel.

Delo mrliškega oglednika
Največ zanimanja je pritegnilo prav slednje, ki ga je pripravil prof. dr. Balažic in v katerem je predstavil delo mrliškega oglednika, ki ga je označil kot "prav takšno, kot si ga predstavljate iz filmov, a mnogo počasnejše". V mrliškoogledniški službi so včasih delali laiki, "ki so nastavili zrcalce pred nos pokojnika, da so videli, ali ta še diha". Od leta 1976 so te laike zamenjali zdravniki, ki opravljajo nekakšna "zaključna dela" v medicini, kot je povedal Balažic.

Anekdote, ki jih je nizal profesor kar malce preveč entuziastično, so razkrivale, kako se je neki zdravnik raje zadržal na novoletni zabavi, kot da bi šel k umirajočemu pacientu, kako je neka zdravnica poškodovanca že razglasila za mrtvega, pa "še danes skaklja naokoli", kako je družina raje nadaljevala gledanje Esmeralde, kot da bi Balažicu pokazala umrlo mamo, kako je spet druga družina zatajila smrt, da je lahko še naprej pobirala pokojnino od pokojnice, in kako mu je zet skušal taščo "prodati" kot žrtev infarkta, pa jo je v resnici zabodel.

Ob tem je postregel še z nekaterimi bolj faktičnimi podatki: da mora biti mrliški ogled opravljen v 24 urah, da je čas smrti lahko ključnega pomena zaradi dedovanja, da se truplo vedno odnaša po stopnicah, ne z dvigalom, da stane obdukcija okoli 900 evrov, da imajo politiko, da zmaličenih trupel svojcem ne kažejo in da lahko inštitut za sodno medicino v Ljubljani v primeru kake hujše množične nesreče shrani do 300 trupel.
Slovo pred upepelitvijo
V dvorani na inštitutu, pogrebnih podjetjih, v upepeljevalnici in mrliških vežicah se svojci lahko tudi še zadnjič poslovijo od pokojnika, preden tega pokopljejo. Prav ta slovesa pred upepelitvijo so v zadnjem času postala precej pogosta, s čimer se ljudje vračajo v čas, ko so tudi po več dni bedeli ob pokojniku, razkrajanje trupla in z njim povezan smrad pa je bil nekakšen "naraven" način sporočanja, da je čas za slovo. Tega danes praktično ni več, preskok med živim človekom in žaro s pepelom pa je tako velik, da je slovo pred upepelitvijo način za lažje soočanje z izgubo, žalujočim pa se omogoči še zadnji stik z ljubljeno osebo.

Slovo pred upepelitvijo, za katerega sicer priporočajo, da ne traja dlje kot 30 minut, saj je sicer že preveč stresno, se zlasti priporoča ob travmatičnih dogodkih, kjer smrt ni bila pričakovana. Ogled trupla pomeni tako nekakšno sprijaznjenje z realnostjo.

Žare izpodrivajo krste
Eden izmed artiklov, ki je bil najbolj prominentno zastopan na sejmu, so bile nedvomno krste. In to čeprav je v Sloveniji delež žarnih pokopov v zadnjih letih že dosegel 70 odstotkov, v Ljubljani in drugih večjih urbanih območjih pa zaradi prostorske stiske celo 90-95 odstotkov. Menina iz Kamnika, katere slogan je "Ready for the Journey" ("Pripravljeni za potovanje"), je največji izdelovalec krst pri nas. Letno jih izdelajo med 60.000 in 65.000, kar pomeni približno trikrat več, kot je umrljivost pri nas. Največ krst izvozijo v Nemčijo, Francijo, Avstrijo in na Švedsko, pa tudi na Madžarsko, cenovni razpon pa je med 150 in 500 evri, pri čemer se najdražje krste praviloma prodajajo v tujino, je za MMC razložil Franc Brnot iz Menine.

V tujini je tudi klasičnih pokopov v krsti še vedno malce več - zlasti v državah, ki so še bolj navezane na tradicijo, kot je denimo območje nekdanje Jugoslavije.

Na naše vprašanje o visokih stroških pogrebov pri nas pa: "Pri nas je poceni. Pogrebne storitve v tujini so tudi do trikrat višje. Saj veste, kaj pravijo v Ameriki - za poroko je treba dolga leta varčevati, takoj za poroko pa sledi pogreb. V tujini imajo ne samo drugačen standard, ampak tudi drugačno mišljenje."
Alternativni pokopi
Post Viva je predstavila tudi alternativne pokope, ki so ob finačnih in prostorskih razlogih eden od dejavnikov, da posel s krstami pri nas šepa. Čeprav pri nas ne dovoljujejo hranjenja žare s pokojnikom doma, pa se že nekaj časa lahko odločimo, da bomo pepel pokojnika raztresli na za to namenjenem prostoru na pokopališču, če uredimo potrebno dokumentacijo, lahko pepel raztrosimo tudi kje drugje, v zadnjih petih letih pa se je uveljavil predvsem pogreb z raztrosom na morju.
Kot je za MMC povedal Marko Kocjančič s Komunale Koper, imajo v Kopru za zdaj okoli 40 takih raztrosov letno. Barka s pogrebci in žaro pluje - če vreme omogoča - ob ponedeljkih izpred bolnišnice Valdoltra, plovba traja pol ure, nato pa pepel po krajšem nagovoru raztrosijo dve morski milji zahodno od Debelega Rtiča. Tak pokop je po Kocjančičevih besedah pieteten in celo sproščujoč. Veliko odjemalcev je tujcev, zlasti tistih, ki imajo s Slovenijo kakšno vez, ali pa Italijanov, ker pri njih tak pokop ni dovoljen. Cena je malce manj kot tisoč evrov.

Žara s kristalčki
Precej več boste odšteli za spominski diamant iz pepela umrlega. S tem se ukvarja švicarsko podjetje Algordanza, ki svojo storitev oglašuje z navedbami, da diamanti že od nekdaj veljajo za simbol neminljivosti, spomina in ljubezni, oni pa vam omogočijo, da spomin na ljubljeno osebo utrdite z zelo osebnim simbolom ljubezni. Cena za tak simbol ljubezni se giblje med 3.075 in 9.627 evri, odvisno od tega, za koliko karatov gre.
Če je to za vas vseeno preveč, vam RV - Geneks iz Slovenskih konjic ponuja žare s kristalčki Swarovski. "Kristali kot odmev večnosti," so nam povedali na njihovi stojnici. Sprva so začeli s križi iz kristalčkov, ki so šli za med predvsem v tujini (Nemčija in Avstrija), a ko so križi v tujini izgubili na popularnosti (v Nemčiji denimo zaradi cerkvenih davkov), so posel razširili, načrtujejo pa tudi žare, ki bodo v celoti oblečene v kristale. V Sloveniji zanimanja za takšne žare, ki stanejo med 160 in 180 evri, še vedno ni toliko kot v tujini, a podjetje upa na čim boljši odziv.
A kljub vsemu temu predstavljenemu "biznisu", sta smrt in govor o smrti med Slovenci še vedno tabu. Morda bo tudi zato povprečni obiskovalec sejma omenjene novosti odpravil v kategorijo "bizarnosti", več pa odnesel od predavanja o pomenu joka, simbolike in sprave s preteklostjo na pogrebih (duhovnik dr. Ludvik Počivavšek) in o zdravljenju bolečine s smehom (Simona Krebs z Inštituta za smeh). Navsezadnje so preživeli tisti, ki se morajo spoprijemati in spraviti s smrtjo ali, kot je zapisal francoski pisatelj André Malraux: "Smrt ni tako huda, huda je bolečina."