"Slabe terjatve se povečujejo od leta 2008 naprej, vsak mesec ustvarimo tudi do 200 milijonov slabih terjatev, kar je na letni ravni milijarda, milijarda in pol slabih terjatev," opozarja predavatelj Ekonomske fakultete v Ljubljani Maks Tajnikar v pogovoru za MMC.

Zelo pomembno je, kaj bodo banke počele naprej
"Če zdaj prenesemo en del na slabo banko, če banke ne bodo poslovale pozitivno, bomo čez leto dni z novim naborom slabih terjatev. Kaj potem? Bomo potem znova imeli tuje revizorje? Zelo je pomembno, kaj bodo banke počele naprej," je dejal Tajnikar. Parlament trenutno preiskuje, kdo v bankah je komu dal posojilo. Nekoliko v šali, v bistvu pa zares, Tajnikar pravi: "Jutri se bomo spraševali, kdo komu ni dal posojila, kar je veljalo že do danes.
Jutri bo problem, kako naj banke sploh poslujejo, da terjatev ne bo več, ker bodo nastajale, kot nastajajo zdaj. Zdaj jih je za 4,7 milijarde, čez pol leta pa jih bo Slovenija imela še pol milijarde več," je črnogled Tajnikar.

Banke naj se same ukvarjajo s terjatvami
Nastajanje slabih terjatev je po njegovem mnenju mogoče preprečiti edino, če se banke same začnejo ukvarjati s svojimi terjatvami, česar do zdaj niso počele. "Če bi se ukvarjale s terjatvami, potrebe po ugotavljanju slabih terjatev in slabe banke sploh ne bi bilo; banke bi same razreševale, na to smo ekonomisti večkrat opozarjali. Banke so privolile v to, da niso več financirale podjetij, podjetja so šla v stečaj in pojavila se je slaba terjatev. Zdaj to ni več njihov problem, to je zdaj problem države. Ta zgodba se lahko ponovi še naprej, saj imamo kup gospodarskih težav, ker se zadeve ponavljajo: nova Mura ni naredila nič različno od tiste Mure, ki je prej šla v stečaj, ni razlogov, zakaj bi delala naprej."
Meni, da bi bilo treba banke v nekem trenutku dokapitalizirati, saj morajo ob pojavu slabe terjatve delati rezervacije, s tem pada kapitalska ustreznost bank. "Od slabih terjatev jih je že 40 odstotkov saniranih, kar ne smemo pozabiti. Če vzamete primer Primorja: če bi mu banka dala posojilo za deset milijonov, ne bi šlo v stečaj in ne bi nastala slaba terjatev na celem portfelju za 200 milijonov evrov."
Koliko črnih ovac je v hlevu?
V odzivu na rezultate obremenitvenih testov se je Tajnikar vprašal: Koliko je črnih ovac v hlevu oziroma koliko je slabih terjatev? Do zdaj se je v statistiki BS-ja, Umarja in bank govorilo o slabih terjatvah na ravni štirih milijard, kar pomeni, da je zdajšnja ugotovitev večja. "Z vidika nekoga, ki varčuje pri bankah – čim več je teh slabih terjatev, tem več jih bo prenesenih na slabo banko, bolj bo banka očiščena, manj bo tvegana in tudi naše varčevanje pri bankah bo varnejše. S stališča varčevalca je večji prenos terjatev na slabo banko zanj dober, ker je nesporno, na ta način je varnost varčevanja pri bankah večja. Je pa problem po dokapitalizaciji: čim večji del terjatev se prenese na slabo banko, čim večji je delež slabih terjatev, večja je potreba po dokapitalizaciji in večja je nevarnost, da dosedanji lastniki in zlasti lastniki podrejenih obveznic svoj denar in naložbe izgubijo. Če bi bilo zelo kritično – mislim, da te številke niso take – bi se lahko zgodilo, da bi lahko izgubili tudi tisti varčevalci, ki varčujejo čez 100.000 evrov, ampak mislim, da te številke ne kličejo po takih radikalnih ukrepih. Nesporno pa se tisti, ki varčujemo do 100.000 evrov, nimamo česa bati. Številke niso takšne, da bi to bilo ogroženo."
Terjatve so inventura, od kod pa razlika?
"Ugotovitev pravih terjatev je evidenca, inventura, kar banke že delajo, obstaja pa resna dilema: zakaj nastaja razlika med zdaj ugotovljenimi slabimi terjatvami zunanjih revizorjev in tistimi, ki so jih do zdaj ugotavljali v bankah, skupaj z nadzorom Banke Slovenije? To ni nepomembna zadeva. Nanaša se tudi na definicijo, kaj je slaba terjatev, to je zelo raztegljiv pojem. To je nekaj, kar se mi zdi bolj tehnično vprašanje. V naslednjem koraku je treba ugotoviti, po kakšni ceni bodo te slabe terjatve prenesene na slabo banko. Čim manjša bo cena, čim manjša bo vrednost prenesenih terjatev - številka, o kateri zdaj govoriva, je lahko knjigovodska vrednost - kakšna je tržna vrednost, je stvar pogajanj med bankami in slabo banko. Čim nižja bo vrednost prenesenih terjatev, nižje bodo potrebe po dokapitalizaciji bank. Po drugi strani pa bodo manjše potrebe, da država z garancijsko shemo podpira slabo banko."

Varčevalci - davkoplačevalci
Vprašanje je tudi, tako Tajnikar, koliko bodo obremenjeni davkoplačevalci. Čim več je slabih terjatev, čim manjša je vrednost slabih terjatev, večja bo potrebna dokapitalizacija – več bomo plačevali davkoplačevalci. Več je slabih terjatev, bolj so naši depoziti zaščiteni, po drugi strani pa moramo kot davkoplačevalci za to zaščito plačati. Je pa zelo resno vprašanje, kaj lahko slaba banka naredi. "Slaba banka ni trenutno usposobljena za pomembne dejavnosti, ona bo imela slabe terjatve, način reševanja slabih terjatev je zelo omejen. Da bi slaba banka pretvarjala slabe terjatve v podjetjih v trajni delež, je mogoče tako, da jih takoj proda. Če jih bo pretvarjala v trajni delež, se je treba zavedati, da banka ni sposobna, da bi s tem dobila lastnino v podjetjih in ni sposobna, da bi jo upravljala." Slaba banka ni neki sklad za razvoj, kot je bil Koržetev sklad za razvoj iz 90. let, ki bi upravljal podjetja, ki imajo slabe terjatve.

Iz izkušenj se nič ne naučimo
"V tem trenutku nimamo takšnega sklada, slaba banka ni tako organizirana, tudi Agencija za sanacijo bank in hranilnic iz leta 1993 ni bila tako organizirana. Iz izkušenj se nič ne naučimo," pravi Tajnikar, ki iz prve roke ve, da slaba banka ne deluje dobro! "Ona sanira banke, ko počistite banke, so čiste, ampak kako potem banke delujejo? V 90. letih so banke nehale delovati v podjetjih, ker še vedno niso bila čista; gospodarile so z gospodinjstvi," spomin obuja Tajnikar.

Nihče ne bo odgovarjal
Tudi Aleš Praprotnik, avtor knjige Denar - Nedolžna prevara, ocenjuje, da so številke velike za državo, kakršna je Slovenija. "Prej nismo nič naredili, nismo sanirali bank, nismo izvedli nobene reforme, zaradi tega je primanjkljaj tako velik. Če bi slaba posojila prenesli na slabo banko pred petimi leti, bi bilo obvladljivo. Ker je prihajalo do navzkrižja interesov, se ni nič naredilo, zdaj bodo davkoplačevalci plačali prek višji davkov, manjših socialnih transferjev … Dobički so sprivatizirani, izgube pa socializirane," je ogorčen. Ugotavlja, da smo imeli neučinkovit sistem, da pa je krivda zagotovo na Banki Slovenije in vodstvih bank, ki so dopuščale neodgovorne kredite. "Kaj bi lahko s tem denarjem naredili? Koliko mladih družin bi s tem podprli, koliko stanovanj izgradili, drugi tir, dodatni pomol, tretjo razvojno os – vse bi s tem lahko financirali, a zdaj ne moremo. Odgovornih je nekaj ljudi, ki nikoli ne bodo odgovarjali ne kazensko in ne odškodninsko," je pesimističen Praprotnik.

Banke najbolj skrbi izguba deležev
"Na bankah se najbolj bojijo, da bodo izgubili lastniške deleže, ki so si jih prikradli. Slaba banka je zdaj edina opcija. Če bomo vlekli s sanacijo bank, bo še več slabih kreditov, moramo to narediti. Če bi to izvedli pred petimi leti, bi bilo veliko več manevrskega prostora. Banke nikoli ne posojajo denarja drugih ljudi naprej, banka posojilo ustvari na denarnem mestu. Ves denar, ki ga je NLB izdala, ga je ustvarila v svojih bilancah, s čim je napihnila svoje bilance, tako kot so počele banke po svetu. Napačen je klasičen pogled, da banka posodi del depozita varčevalcev. Banke 'na mestu' ustvarijo denar za posojilo, prej ga ni bilo," pojasnjuje za MMC svoj pogled na banke avtor knjige Denar - Nedolžna prevara Aleš Praprotnik.