Agencija za energijo je v uvodnem delu poročila o stanju energetike v letu 2022 povzela ukrepanje države, torej prejšnje in zdajšnje vlade ter večine v DZ-ju. Gre npr. za regulacijo cen in za začasno znižanje ali neplačevanje dajatev. Po izračunih agencije bi se skupni letni strošek oskrbe z električno energijo ob neupoštevanju protidraginjskih ukrepov lani s 615,20 evra zvišal na 793,60 evra. Ko pa se vračunajo ukrepi, so skupni stroški lani dosegli 617,20 evra, kar pomeni, da je državi cenovni šok uspelo nevtralizirati.

Če pa se iz izračunov izloči omrežnina, katere plačevanje je prejšnja vlada zamrznila za obdobje od 1. februarja do 30. aprila, to pa ni bil eden od priporočenih ukrepov Evropske komisije, je razbremenitev še vedno precejšnja, a popolne nevtralizacije ni. Skupni letni strošek se je tako s 365,80 evra v 2021 zvišal na 420,50 evra, brez ukrepov države pa bi dosegel 518,70 evra.

Pri plinu je bil medtem učinek državnih ukrepov precej manj izrazit. Brez ukrepov države bi se skupni letni strošek oskrbe z zemeljskim plinom za gospodinjstva zvišal s 527,60 evra na 810,40 evra. Ko pa se vračunajo ukrepi države, je po izračunih agencije dosegel 731,80 evra.

Po navedbah agencije se je povprečna letna končna cena za značilnega gospodinjskega odjemalca lani glede na 2021 znižala za 0,5 odstotka. Medtem ko je znesek za samo dobavljeno energijo narasel za 27,8 odstotka, so ceno zniževali za 16,4 odstotka nižji skupni strošek omrežnine ter nižji DDV, trošarine in nekatere druge dajatve.

Cene za podjetja precej višje, a še vedno pod povprečjem EU-ja

Drugačna je slika za povprečen poslovni odjem, kjer je bilo ukrepanje države manj izrazito in je konkretneje sledilo šele ob koncu leta. Končna cena oskrbe z električno energijo za povprečen poslovni odjem, ki obsega povprečje cen prve in druge polovice leta brez upoštevanja DDV-ja, je bila lani tako za 81,5 odstotka višja kot v 2021 in je dosegla 177,60 evra na megavatno uro. Najbolj je narasla za energetsko intenzivno industrijo, kjer se je zvišala za 118,2 odstotka. Na visoke cene oskrbe z elektriko vlado redno opozarjajo tudi delodajalska združenja in pozivajo k dodatnim ukrepom. Za zdaj je država cene navzgor omejila le za mala in srednja podjetja, drugim pa pomagala s subvencijami.

A podatki evropskega statističnega urada Eurostat, ki jih povzema agencija, kažejo, da je bila v drugem lanskem polletju končna cena oskrbe z električno energijo za značilnega poslovnega odjemalca s porabo od 20 do 500 megavatnih ur v Sloveniji z 223,90 evra na megavatno uro med nižjimi v EU-ju. Nižja kot v Sloveniji je bila v devetih članicah (Avstrija, Češka, Nizozemska, Švedska, Poljska, Luksemburg, Francija, Malta in Finska). Je pa slovenska cena za poslovne odjemalce lani dosegala 89 odstotkov povprečja EU-ja, kar je bila ena odstotna točka več kot v 2021 in celo za 10 odstotnih točk manj kot v 2020.

Še bolje se Slovenija uvršča na lestvici končnih cen oskrbe z električno energijo za značilnega gospodinjskega odjemalca z letno porabo od 2500 do 5000 kilovatnih ur. S ceno 195,60 evra je bilo od nje cenejših šest držav (Slovaška, Poljska, Hrvaška, Malta, Bolgarija, Madžarska). Slovenska cena za gospodinjstva je bila lani pri 55 odstotkih povprečja EU-ja, leto pred tem pa pri 75 odstotkih.

Za podjetja cene plina tri odstotne točke nad povprečjem EU-ja

Pri zemeljskem plinu se je po izračunih Agencije za energijo povprečna cena v ponudbah ponudnikov na trgu za gospodinjstva lani glede na 2021 zvišala za 41 odstotkov, končna cena za značilno gospodinjstvo pa je narasla za 44 odstotkov, pri čemer se je v drugem polletju kljub uvedeni regulaciji glede na prvo šestmesečje zvišala. Glede na povprečje EU-ja je bila pri okoli 80 odstotkih, v soseščini so bile cene bistveno nižje na Madžarskem in Hrvaškem, precej višje pa v Italiji in Avstriji.

Končna cena za značilne poslovne odjemalce je medtem lani narasla za 85,5 odstotka in bila tri odstotke nad povprečjem EU-ja. V drugem lanskem polletju je bila cena za poslovne odjemalce več kot še enkrat višja na Madžarskem, kjer se je močno zvišala. Za okoli 10 odstotkov je bila višja v Avstriji in za okoli 30 odstotkov v Italiji. Na Hrvaškem je bila okoli šest odstotkov nižja.