Neopazno. Funkcionirajo pač. No, vsaj njim se tako zdi. Sposobni so opravljati vse svoje obveznosti, včasih celo v presežkih, ki pa, ko gre za zlorabo drog, postopoma nekam zamrejo, višje ne gre več, nikamor več ne gre ... Droge jih izdajo, stisnejo, omrežijo.

In ko padejo noter, mnogo prej to opazijo drugi kot odvisniki sami. Pogosto namreč mislijo, da bo šlo, da obvladajo, da še niso odvisniki. Potrebujejo pa vedno več in celo kar koli, da se lahko povzpnejo na tisto raven, ki jih je nekajkrat povzdignila visoko, da so se počutili večji od svojih težav, nad problemi, nad obveznostmi, nad vsakdanjo "jebo". Potem pa te ravni nikdar več ne morejo doseči; brez več in več. Pa še takrat ne več.

Tu se začne in pogosto konča zgodba. Koliko še, da lahko sploh funkcioniram? Anksioznost, depra, neučinkovitost, nekomunikativnost, vseenost, ležernost ... Včasih celo smrt. Zastoj srca.
O tem ne smemo molčati, se sprenevedati ali novinarsko blebetati, kot smo v primeru izginulih fantov v rekah in popolnoma nestrokovno natolcevali o drogi krokodil.

Zato sem se brez predsodkov pogovarjala z dr. Mino Paš, integrativno relacijsko psihoterapevtko in doktorico medicine, ki poleg zasebne psihoterapevtske prakse že več kot 15 let dela na področju zmanjševanja škode zaradi uporabe drog in alkohola, iskala odgovore z Andrejem Kastelicem, doc. dr. med., specialistom psihiatrom, predstojnikom Centra za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, spraševala Milana Kreka, dr. med., specialista socialne medicine, ki je v Kopru ustanovil prvi center za pomoč odvisnikom, brez težav pa se je pogovoru pridružil tudi nekdanji odvisnik Aleksander Petric, ki mu kličem: "Bravo!"

Njegov primer je sicer ekstremen, v marsičem, je pa spodbuda vsem, ki mislijo, da se drogi ne da upreti. Bil je na vsem, že od trinajstega leta. Starši ga niso ganjali, ampak mu morda celo preveč zaupali. Mogoče bi pa le potreboval kakšne omejitve, vsaj malce nadzora staršev? Ampak, tudi taka trditev je lahko izjemno izmuzljiva. Iskati krivdo v situaciji, ko postane nekdo odvisnik, je drugotnega pomena. Najprej se mora očistiti, potem pa sledi sledenje psihi in okoliščinam, ki so ga tja pripeljale.

Sicer pa droge že dolgo niso več zgolj težava mladostnikov. Droge so "in". Pogosta bergla ljudi v psihično in fizično zahtevnih poklicih ali kot futer za primanjkljaj samozavesti ali pa prostor pozabe.

V bistvu gre za bolezen. Odvisnost je bolezen, ki je še nismo sprejeli, ker nosi velik pečat stigme. Kot da se ne bi zavedali, kako zelo smo lahko odvisni od odnosov, sladkorja, teka, dela ... Le posledice odvisnosti so drugačne. Vse pa je treba zdraviti, če z odvisnostjo poškodujemo odnose in sebe.