Kako lahko nekdo kar odide, napiše nekaj sporočilc, kratkih, eno pisemce ... pa se poslovi. Ali pa nič. Preprosto gre. Tja čez. Onkraj. Za vedno. Ne da bi prej kaj rekel, ne da bi kaj namignil ... po svoji presoji zapusti ta svet.

Presoji? Se zdrznem in zataknem ob tej besedi. Je človek, tako obupan, da sodi samemu sebi, sploh sposoben kaj in o čem presoditi? Je takrat, ko se odloči za to dejanje, najbolj ali najmanj zbran? O tem bodo mnenja vedno deljena. Mene že definicija oziroma razlaga besede samomor malo zbega; sui caedere, ubiti samega sebe, torej vzeti si življenje; nisem newager, ampak, vseeno bi dodala, vzeti si življenje - v svoje roke. Ali ima človek pravico sam prerezati nit svojega življenja ali ne? Je to krivično do tistih, ki jih pusti za seboj, do tistih, ki potem žalujemo? Je to brezsramen egoistični odhod onkraj?

Ta vprašanja me ne begajo. Popolnoma nesmiselno je razmišljati o tem, kako si bomo pravično razdelili krivdo. Se spomnim, kako je zapisal Cicero; da se namreč nič ne more zgoditi brez vnaprejšnjega vzroka. Da, verjetno bo držalo. Lahko je vzrok zelo opredmeten, popolnoma mogoč razlage ali pa zelo intimno poskrit, še samemu odhajajočemu ne popolnoma razjasnjen.

Ampak ne želim umazati človeškega dostojanstva. Želim reči, da človek, ki je odšel po lastni volji, ni človek, ki bi zapustil nas, ki smo ga imeli radi. Odšel je, ker ni več zmogel. Je to moč ali šibkost? Tudi o tem se verjetno nikdar ne bomo zedinili. Ampak, ljudje, spoštujmo odločitev, če človek ne zmore več naprej, saj ni zapustil nas, ni zatajil ljubezni, kvečjemu obratno, ni želel skruniti ljubezni s svojimi tegobami, zaskrbljenostjo in žalostjo. Želel je biti miren, zadovoljen, ponosen, nikomur v breme. Zato je "spokal" svoje nabasane vreče težkih samoizpraševanj in jih odvlekel s seboj, tja visoko in višje, svetlobi naproti. S priprošnjo, da bi se nebo ja enkrat odprlo tudi zanj, da bi mu sonce od blizu segrelo srce, mu pomežiknilo in reklo: tu si na varnem.

Zato je težko in povsem neumestno tehtati breme, tisto, ki so ga obupani in preplašeni vlekli s seboj, s tistim, ki ostaja tukaj. Med nami. Kajti tudi mi, žalujoči, smo namreč malo egoisti. Trpimo, ker človeka pogrešamo. Ker mislimo in/ali čutimo, da nas je z njegovo fizično odsotnostjo manj. Ker nam je odtujil besede, poglede, objeme ... ker mislimo, da se nam je odpovedal. Seveda se ob nenadnem odhodu nam ljubljene osebe človek zlomi; nekdo odide v vsemirje, nam pa se udrejo tla pod nogami. Praznina. Jama. Še globlja od tiste, kamor bo zgolj namišljeno legel naš ljubljeni človek, ki pa se že rokuje z angeli in mu ljubeznivo brišejo pot z obraza.

Nas pa še dolgo potem prevevajo ambivalentna občutja; goreča ljubezen in mrzlično neodobravanje odločitve, da, kot rečemo, si je nekdo sam pomagal na drug svet. Ampak to naše neodobravanje je pravzaprav bes, ki se spravi nad nas, neka nenadna slaba vest, ki nas preplavi, češ kaj vse bi lahko storili, pa tega nismo, da se to ne bi zgodilo; nismo dovolj spraševali, nismo bili dovolj ljubeči, nismo bili dovolj pozorni; nas je sploh zanimalo, kaj se s človekom zares dogaja; smo opazili, da ima utrujen in preplašen pogled, da oči nosijo žalost, da se je prav včeraj zarisala globoka guba neizprosne odločitve?

Saj vem, lahko je reči, težje je razumeti, ampak zakaj bi nad seboj in nad umrlim uganjali čustveno nasilje? Saj človek ni odšel, ni prenehal biti, počitek pa je potreboval. Pa ne, da bi si želel spočiti se od nas, ki nas je imel rad, temveč od gorja, ki se je nakopičilo v njem, in od strahov ... do stvari in do ljudi ... In moramo dovoliti oditi ljudem, ki jih stisne tako močno, da ne zmorejo več. Iluzorno in domišljavo je domišljati si, da lahko obvarujemo človeka pred najhujšim. Ne, najhujše se je zanj že zgodilo. Na tem planetu. Zato si je izbral drugo smer. Odstrimo plašnice in pomahajmo v nebo.

Zahvaljujem se Neži in Maji za iskren pogovor.