Na snemanju tega podkasta nismo bili pri miru. Nekateri so tudi vstali. Je bilo treba ponazoriti določene odgovore na vprašanja. Marko je pripovedoval o tem, da mu ni vseeno, kako je videti. Da si med hojo popravlja držo v izložbah. In pokazal, kako to gre. Magnificu je čisto vseeno, kako ga vidi ulica. In tudi on je med pogovorom vstal in uprizarjal svojo hojo. No, vmes je šel enkrat tudi lulat. "Ja, popularnost je zabavna reč, če jo tako tudi jemlješ!" je te premike duhovito komentiral Miro Kline.

Gostje, ki sem jih tokrat povabila v podkast, slave ne potrebujejo. So uspešni in na slavo ter popularnost ne dajo veliko. Ker je bila in je le del njihovega življenja, trdega dela. Zato se jim res hvaležna, da so se odzvali in se prišli pogovarjati o fenomenu popularnosti in priljubljenosti. Niso stokali o tem, da je cena slave pri nas visoka. Popularnost znajo tudi razkrinkati in jo prepoznati v njeni nevarnosti in zaslepljenosti. Ker pač veliko delajo in niso jahači slave, kot je Magnifico imenoval tiste, ki tečejo za slavo.

In res je vedno več obrazov, ki se pojavljajo v medijih. Zlasti v tabloidnih. In mnoge med njima pozna le peščica ljudi. Pa saj ne gre za to, koliko ljudi jih pozna, temveč mnogo bolj zato, zakaj so sploh prepoznavni, kaj je njihovo delo, kaj sploh počnejo. In, ali to, kar počnejo, res delajo bolje od drugih.

Verjetno marsikdo med njimi sam zase meni, da je res tudi popularen, torej vsem znan, ni pa nujno, da je tudi priljubljen. Popularnost je lahko zelo kratke sape in precej je takih, ki so znani zgolj po tem, da so znani. Zato le redkim uspe popularnost tudi zadržati in jo brez večjih nihanj doživeti tudi kot priljubljenost.

Priljubljenost ima namreč drugačne značilnosti. Na to je v pogovoru opozoril tudi psiholog Miro Kline. Pomemben je vzrok, zakaj nekomu namenjamo pozornost, zakaj se nad kom navdušimo. Popularni so zlasti politiki in estradniki, med priljubljenimi pa prepoznamo tudi športnike, igralce, novinarje, uspešne glasbenike, pisatelje, zdravnike ... skratka v vseh panogah jih najdemo. In to niso tisti, ki so vedno in vsem na očeh. Imamo jih radi, ker cenimo njihovo delo, značaj, karizmo, odnos. Nismo jim naklonjeni zato, ker štrlijo iz vseh medijev, ampak uživajo naše spoštovanje in naklonjenost predvsem zaradi svojega dela. Popularnost pa ni nujno tudi uspešnost. Da se jo kupiti, izračunati, preračunati, ustvariti. Dobra promocija, vključno s samopromocijo, v kateri so nekateri res pravi mojstri, te lahko hitro povzdigne med znane in slavne. Znotraj je pa nič. Čisti nič. Le strah, če bo in kdaj bo minilo. Strah, ki ni votel, ampak zelo realen. Če si bil zgolj to, kar so iz tebe naredili mediji, te je lahko res strah. Dokler drugi mislijo, da si zvezda, je še vse okej. Ko pa ti nasedeš temu svetlikanju in misliš, da si več kot drugi, je pot do razočaranja zelo blizu.

Z izjemno prizemljenimi in zelo uspešnimi ljudmi sem se družila v tem podkastu. Popularnost in priljubljenost jih nista zmedli. Znali so in znajo sprejeti navdušenost občinstva in jo spoštovati, prav tako pa tudi razbrati in racionalizirati evforijo trenutkov, ko jih aplavz nagradi za njihovo delo. Super se je pogovarjati z ljudmi, ki žanjejo slavo, v bistvu pa opravljajo zgolj svoje delo. In to dobro, disciplinirano in odgovorno.

Do samega sebe: dve oboževani, ki sta izkusili tako popularnost kot priljubljenost in znali to dobro obvladovati: igralka Nataša Tič Ralijan in vrhunska športnica Urška Žolnir; Magnifico, to je on, ni več kaj dodati; Miro Kline, psiholog/raziskovalec, ki ima neverjetno pozitivno energijo in občutek za ljudi okoli sebe, in Marko Miladinovič, ki je tako iskreno povedal, da se slave ne bi branil.