V kakšni Evropi želimo živeti? Vprašanje, ki smo ga ustvarjalci oddaje Gymnasium.eu prihranili za finalno soočenje in vprašanje, ki je v ospredju tudi (ali predvsem) v luči nedavne 60. obletnice rimskih sporazumov, temeljev današnje Evropske unije.

Voditelji 27 članic in treh osrednjih institucij Evropske unije so 25. marca v Rimu podpisali izjavo, v kateri so potrdili enotnost, skupne interese in vrednote. Rimska deklaracija začrtuje ambicije Evropske unije za prihodnje desetletje, začne pa se z besedami ponosa ob dosežkih edinstvene zveze, ki je vstala iz pepela prve in druge svetovne vojne. Danes se Evropa spopada z izzivi, kot so regionalni konflikti, terorizem, migracijski pritiski ter socialne in gospodarske neenakosti. Eno osrednjih vprašanj pri pripravi izjave je bila opredelitev do koncepta Evrope več hitrosti, s katerim želijo zahodne članice zagotoviti prožnejšo in učinkovitejšo Unijo ter s tem njen obstoj, v vzhodnih pa ta koncept vzbuja strah pred drugorazredno obravnavo in izključenostjo.

Kompromis je ohlapen zapis, da bodo članice tako kot v preteklosti "delovale skupaj, različno hitro in intenzivno, ko bo to potrebno, ob premikanju v isto smer". Ob tem zatrjujejo, da bodo vrata vselej odprta tistim, ki se bodo želeli pridružiti pozneje. Glede prihodnosti Evrope je predsednik Sveta Donald Tusk dejal: "Če želite nekam priti hitro, greste sami. Če pa hočete priti daleč, morate iti skupaj."

Pogodbe EU-ja članicam sicer že omogočajo "potovanje različnih intenzivnosti in hitrosti". Najočitnejša primera sta schengenski prostor brez nadzora na notranjih mejah in monetarna unija oziroma evrsko območje. Da je Evropa več hitrosti lahko le metoda, ne pa tudi strategija poudarja vodja socialistov in demokratov, italijanski poslanec Gianni Pittella.

Za razvoj EU-ja v obdobju do leta 2025 predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker vidi pet možnih scenarijev. Prvi je, da ostane vse tako kot doslej. Drugi predvideva, da se EU osredotoči samo na enotni trg. Po tretjem naj tisti, ki hočejo več, storijo več, kar vključuje oblikovanje koalicij voljnih. Četrta možnost je, da se stori manj, a učinkoviteje. Kot peto možnost Juncker vidi federalistični scenarij: storiti veliko več skupaj. Rdeča nit teh predlogov sta dve temeljni načeli: enotnost in enaka obravnava članic, pri scenarijih pa gre za izhodišče, ne za cilj. Juncker z njimi očitno dokazuje, da je v krizi predvsem zaupanje med evropsko politično elito in javnostmi v posamičnih državah.

Pojavljajo se namreč številni pozivi k reformirani Evropi, pozivi k spremembam, k vrnitvi k človeku kot osrednji vrednoti, k Evropi s pravico do dela in posameznikovega dostojanstva. Tudi večina vodilnih poslancev političnih skupin Parlamenta se je na marčevskem zasedanju strinjala, da morajo države članice Unijo usmeriti v reševanje neposrednih potreb državljanov.

Ali bi Evropa dveh oziroma več hitrosti vodila v njen razpad ali njeno rešitev? Kakšna je nova smer za Evropo? V finalni oddaji z dijaki Gimnazije Kranj in dijaki Gimnazije Želimlje. V sredo ob 20h na Prvem, v živo iz Hiše Evropske unije, tudi z glasbeno skupino Neomi.

Špela Šebenik, Aleš Ogrin, Nadia Petauer, Prvi program Radia Slovenija