Izgleda, da udeležba v spletni debati tokrat ne bo najbolj številčna, zato si bom preden odgovorim na vprašanje privoščila kratek oseben vpogled na tematiko. V oddaji smo slišali veliko o GSO. Prazaprav kar pretežno o GSO. Zato bi rada izpostavila še eno tematiko, ki se je nismo najbolj dotaknili, pa je vendar po mojem mnenju ključna. Govorilo se je o kvaliteti hrane v razmerju z njeno ceno, ampak če se malce zamislimo nam postane jasno, da živimo v skupnosti razklanih spektrov. Na eni strani imamo privilegirane posameznike, ki imajo možnost celo izbirati ali želijo organsko pridelano hrano, hrano brez GSO, hrano na sto in en način, medtem pa so na drugi strani ljudje, ki težko pridejo že do osnovnih živilskih izdelkov, kot je npr. kruh. Polovica Evrope se odloča, katero dieto bo ubrala v novem letu, da bo čimprej dosegla družbeni konstrukt idealnega telesa, druga polovica pa se mora velikokrat že ponižati in izgubiti dostojanstvo, da lahko pride do toplega obroka. V sklopu Gymnasiuma smo že govorili o beguncih, ki spadajo tudi tukaj zraven. GSO ali ne-seveda pomembno vprašanje, o katerem se da razpravljati še in še. Pa vendar se mi zdi, da gremo tukaj mimo bistva. Če ne moremo zagotoviti hrane, ki je za človeka osnovna potreba, beguncem in socialno ogroženim ljudem, se nimamo kaj pogovarjati o tem, kako pomembno je, da je hrana privilegiranih ljudi organsko pridelana.
Sedaj pa še na kratko o vprašanju:
odvisno od tega, kakšen delež za te države predstavlja izvoz hrane. Tiste, ki na veliko izvažajo imajo tudi veliko prednost, če se usmerijo v uporabo GSO, ker lahko za manj pridelajo več. Bolj praktično pa je seveda če se usmerimo ne v gojenje, ampak v prodajo izdelkov z GSO. Države, ki to podpirajo in hkrati še delajo z GSO v sklopu lastnega živilskega izvoza, so v veliki prednosti pred ostalimi, ker lahko za dosti manj denarja pridelajo veliko več hrane in s tem več izvozijo in hkrati preskrbijo lastno državo.

— zala.vipotnik 2017-01-20 17:09:47