Če se spuščamo v debato varnosti proti zasebnosti/svobodi, je treba najprej poudariti nalogo obveščevalnih služb. Njihova naloga je na podlagi dokazov osumljenega posameznika ali organizacijo podrobno raziskati, se po potrebi infiltrirati in preprečiti kakršenkoli napad na državo ali prebivalstvo. Njihov obstoj je kritičen za ohranjanje države, pa naj bo to avtoritaren režim ali demokratična država.
Kar pa seveda ne opravičuje masovnega nadzora nad vso populacijo. NSA sicer zatrjuje, da jim je zaradi masovnega nadzora uspelo preprečiti vsaj en teroristični napad (brez razkrivanja kako in kdaj). Ima pa masovni nadzor vrsto negativnih posledic:

-Vsi podatki o uporabniku in njegova internetna sled se skladišči. Kot so nam dokazali tudi žvižgači, je potreben samo en šibek člen v obveščevalni organizaciji da podatki uidejo iz tajnosti skritih strežnikov. In taka količina podatkov ima ogromen potencial zlorabljanja (kraje bančni računov, kraje identitete …)

-Država (tudi če deluje demokratično) ima vse podatke o ljudeh, ki so, ali bi lahko delovali protidržavno v smislu nestrinjanja s trenutno strukturo oblasti. Država v vojni bi tako lahko zaprla ali utišala vse za katere je znano, da delujejo protivojno in s tem ne v interes države (procesi so lahko povsem prikriti, kar se dogaja). Kakršnakoli sprememba oblasti bi dala novemu vodstvu vse podatke o potencialnih grožnjah za režim. Vzpostavila bi se policijska država v stilu 1984.

-Že zdaj si v ZDA lahko zaradi suma (ker si npr. poslal sumljiva sporočila) prek algoritmov sistema masovnega nadzora postavljen na nek črni seznam kot potencialni terorist. Tako npr. ne smeš več leteti z letalom. Po drugi strani pa pravi teroristi lahko zaobidejo sistem npr. s šifriranjem.

Kar hočem povedat je, da navaden državljan ne more odrekati svoje zasebnosti in svobode za varnosti družbe, ker je ravno zaradi tega posledično družba manj varna. Varnost se lahko in se mora zagotavljati brez dodatnega in prekomernega poseganja v svoboščine državljanov.

— TadejR 2017-03-23 23:23:16