O dogodkih, ki so po nesreči sledili v Sloveniji, smo povprašali mag. Bogdana Puclja, vodjo službe za varstvo pred ionizirajočim sevanjem na Institutu Jožef Stefan. Pucelj je s sodelavci med prvimi zaznal povečano radioaktivnost v državi, leta 1999 pa v okviru mednarodnih terenskih vaj izvajal meritve v okolici razdejane elektrarne.

Koliko časa je radioaktivni oblak iz Černobila potoval do Slovenije?
Černobilski oblak se je gibal v smeri prevladujočih vetrov. V začetku je bilo gibanje v smeri skandinavskih držav, kjer so kontaminacijo prvi odkrili. Čez čas se je smer vetrov obrnila proti zahodu. Kontaminacija je Slovenijo dosegla v noči na 30. april 1986.

Kateri del Slovenije je bil najbolj onesnažen in s čim?
Če je v zraku radioaktivni oblak, se snovi iz njega delno usedajo na tla. Zlasti je usedanje zelo izrazito v deževnem vremenu, saj dež zelo učinkovito spira kontaminacijo na tla. Ob močnem deževju je zato used radioaktivnih snovi tudi do 100-krat večji kot ob suhem vremenu. V Sloveniji kontaminacija ni bila enakomerna – raven useda je bila sorazmerna s količino padavin na posameznem območju ob koncu aprila in na začetku maja. Tako je bil na primer used na obalnem področju in v Istri zelo majhen. V nobenem primeru pa used v Sloveniji ni bil tolikšen, da bi lahko govorili o zelo ogroženih območjih.

Kateri ukrepi so bili sprejeti za zaščito zdravja ljudi?
V Sloveniji je bil glavni zaščitni ukrep prepoved paše krav mlekaric na pašnikih. S tem je bil učinkovito preprečen vnos radioaktivnih snovi, zlasti joda 131, v mleko. Ravno ta izotop je v Belorusiji in Ukrajini, kjer tovrstnega ukrepa večinoma ni bilo, povzročil več kot 4.000 primerov raka na ščitnici pri osebah, ki so bile v času izpostavljenosti otroci ali v adolescenci.

Je bilo prebivalstvo pravilno obveščeno o vseh nevarnostih sevanja ali so bila katera dejstva prikrita, da ne bi nastala panika?
Osebno sem sodeloval, kot tudi drugi strokovnjaki Instituta Jožef Stefan in Zavoda za varstvo pri delu, v vseh fazah ocenjevanja potencialnih izpostavljenosti in odločanja o zaščitnih ukrepih, zato lahko zagotovim, da v Sloveniji ni bilo nobenega prikrivanja kakršnih koli informacij. Prej lahko trdim nasprotno - javnost je bila prek različnih sredstev redno obveščana o problematiki in o zaščitnih ukrepih.

Lahko po 20 letih še vedno govorimo o posledicah Černobila v Sloveniji?
Po 20 letih je prisotnost radioaktivnega cezija 137 z najobčutljivejšimi znanstvenimi instrumenti še vedno mogoče zaznati v okolju, na primer na zemlji, vendar so ravni s stališča obsevanja prebivalstva nepomembne. Mogoče je trditi, da danes in že nekaj let nazaj černobilska kontaminacija v Sloveniji nima praktično nobenega zdravstvenega vpliva na sedanjo generacijo.

V preteklih letih ste sami na območju Černobila izvajali meritve sevanja. Kje še danes najbolj čutijo posledice nesreče?
Po černobilski katastrofi so številne države uvedle mobilne laboratorije, ki opravljajo terenske meritve v primeru jedrske ali radiološke nesreče. Slovenija je tako enoto imela že pred Černobilom. Septembra 1999 je na zaprtem področju v okolici černobilskih reaktorjev potekala vaja MORAL-12, v kateri je sodelovalo 20 ekip iz evropskih držav, med njimi tudi naša iz Slovenije. Tam smo merili raven sevanja v zaprtem območju, identificirali radionuklide v okolju ter na splošno preverjali delovanje in ustreznost instrumentacije ter pripravljenost ekip za delo v posebnih pogojih. Sevalne razmere v zaprtem področju 13 let po nesreči so bile bistveno milejše kot v letu 1986, saj so pomembni kratkoživi izotopi že razpadli.

V okolici elektrarne se nahaja več odlagališč radioaktivnih odpadkov in opreme iz časa nesreče. Je sanacija možna in na kakšen način bi se je morali lotiti?
V ožjem zaprtem področju, deset kilometrov okoli elektrarne, je okrog deset zasilnih odlagališč radioaktivnih odpadkov. Na enem od njih pri vasi Kopači smo med vajo v letu 1999 opravljali meritve. Sevanje je bilo tudi do nekaj 1000-krat višje kot v običajnem okolju. Ta odlagališča bo potrebo sanirati, predvsem zaradi tega, da se prepreči prenos radioaktivnih snovi v podtalnico in vire pitne vode. Sanacija je tehnično izvedljiva, zahtevala pa bo precej delovnih ur ustrezno usposobljenih delavcev.

Kako dolgo bo trajalo, da bo širše območje okrog elektrarne popolnoma dekontaminirano?
Zaprtega področja verjetno ne bodo dekontaminirali, saj gre za površino nekaj tisoč kvadratnih kilometrov. Dekontaminirane pa so bile že nekatere urbane površine, kot so ceste, mesti Pripjat in Černobil, kjer že sedaj časovno omejeno zadrževanje ni problematično. S stališča vrnitve prebivalstva pa so sporne ruralne površine in gozdovi. Tam bi bil še vedno lahko problematičen vnos nekaterih radionuklidov po prehranski verigi. Dodatno se je v tem območju usedla tudi glavnina stroncija 90 in plutonijevih izotopov.

A. C.