Ob drugi obletnici terorističnih napadov na London in ob novih, spodletelih napadih na London in Glasgow smo se pogovarjali z britanskim veleposlanikom Timom Simmonsom, ki že dve leti službuje v Sloveniji. Simmons je prepričan, da novi napadi na Veliko Britanijo niso izključeni, a upa, da jih bo obveščevalnim službam in policiji usplo pravočasno preprečiti.

Z veleposlanikom smo se pogovarjali tudi o novem premierju Gordonu Brownu in o pričakovanjih, ki jih imata britanska in svetovna javnost do njega, o morebitnem umiku britanskih čet iz Iraka in novi vlogi nekdanjega premierja Tonyja Blaira.

Zakaj je Velika Britanija od teroristov najbolj ogrožena evropska država in zakaj so se spodleteli napadi v Londonu in Glasgowu zgodili ravno zdaj, ko je Gordon Brown postal novi premier in je nekdanji premier Tony Blair prevzel mesto posrednika za Bližnji vzhod? So te stvari povezane?
Ne vemo še natanko, preiskave spodletelih napadov, predvsem motivov in časovnega okvira, se nadaljujejo. Vendar pa se mi zdi, da ni nobeno naključje, da so se napadi zgodili ravno ob menjavi vlade, mislim, da so storilci želeli novemu premierju poslati sporočilo, za katerega so upali, da bi lahko vplivalo na njegovo odločitev o morebitnem umiku britanskih sil iz Iraka. Zelo verjetno je, da je bil njihov namen ustvariti nekakšno krizno situacijo za Gordona Browna.

Pričakujete nove napade na Veliko Britanijo, saj je državi z novimi napadi že grozil drugi mož Al Kaide Ajman Al Zavahiri? Bi umik britanskih sil iz Iraka pomenil, da se bo grožnja takoj končala? Novi premier Brown je namreč prepričan, da grožnja z novimi napadi ni povezana z umikom iz Iraka.
Velika Britanija je okusila različne stopnje ogroženosti vse od napadov na ZDA 11. septembra leta 2001, tudi drugače je bil terorizem pomemben del življenja na svetu ob koncu 20. stoletja. Po uspešnih aretacijah organizatorjev spodletelih napadov smo zmanjšali stopnjo ogroženosti, a je stopnja pripravljenosti še vedno dokaj visoka. Policija in obveščevalne službe opozarjajo, da so novi teroristični napadi vedno mogoči in pozivajo prebivalce, naj bodo previdni. Žal se mi zdi, da bomo priča več podobnim incidentom, in samo upam lahko, da bodo varnostne sile prav tako uspešne v izogibanju množični izgubi življenj.

Naša navzočnost v Iraku in na drugih vojnih žariščih ter ranljivost zaradi terorističnih napadov, kot je že omenil tudi Gordon Brown, nista neposredno povezani. Po mnenju nekaterih je Velika Britanija tarča teroristov zaradi več razlogov. Ne verjamem, da bi preprosta odločitev, ki bi pomenila, da bi britanske sile zapustile ljudi, ki se trudijo vzpostaviti mir v državi, pomenila zmanjšanje teroristične grožnje na Veliko Britanijo. Prepričan sem tudi, da terorizem je svetovna grožnja, ki se ne zmanjšuje, ampak se le seli iz enega dela sveta na drugega.

Kaj ljudje pričakujejo od Gordona Browna? Kaj bodo njegove prve poteze in kaj bodo njegove smernice v zunanji politiki države?
Še vedno je prezgodaj, da bi vam povedal natanko, kaj bo glavno vodilo Brownove vlade, vendar pa lahko že iz njegovih izjav in uspehov na položaju finančnega ministra vidimo, da bo ena najpomembnejših nalog zagotavljanje pomoči državam v razvoju, predvsem pri odpisu dolgov državam. Kar mu je uspelo doseči leta 2005, ko je Velika Britanija predsedovala skupini G-8, je bila zaveza za vlaganja v pomoč razvijajočim se državam, predvsem afriški celini, da bi se izvile iz kroga revščine in zadolženosti. To je zelo močna osebna zaveza, ki jo Brown prinaša s seboj na mesto premierja, in mislim, da bo britanska politika delovala v tej smeri pomoči državam v razvoju. Še eno področje, za katerega sem prepričan, da bo vse pogosteje na sporedu britanske politike, je podnebna varnost in s tem povezana energetska varnost. Tudi to je bila Brownova prioriteta v preteklosti, in mislim, da bo z njo na novem položaju nadaljeval.

Glede naše navzočnosti v Iraku je jasno povedal, da britanska podpora iraški vladi ne bo umaknjena. Nadaljuje zavezo sodelovanja z iraško vlado, obljubil je tudi, da bo vse spremembe v britanski politiki glede Iraka izvedel z njihovim soglasjem.

Kako ocenjujete zapuščino Tonyja Blaira in kaj pričakujete od njega na položaju bližnjevzhodnega posrednika? Mu bo dejansko uspelo kaj doseči?
Blairovo zapuščino bodo pisali zgodovinarji, saj je v svoji desetletni vladavini v Veliki Britaniji dosegel veliko predvsem na domačem območju. Velika Britanija je dosegla največjo gospodarsko rast in blaginjo, naložbe v izobraževanje, zdravstveni sistem, infrastrukturo ... Pod Blairovim vodstvom je država resnično uspela. Na mednarodnem področju je dosegel veliko mejnikov tako na Britanskem otočju, predvsem v zbliževanju Irske in Velike Britanije, kot tudi drugje, saj je na primer povečal zavest za pomoč državam v razvoju, kar nadaljuje tudi Gordon Brown. Njegova zapuščina pa dolgoročno vključuje tudi preporod laburistične stranke, ki ni bila sposobna zmagati na volitvah, ko je prevzel njeno vodenje.

Kar se tiče njegove nove vloge, je zelo pomembno, da jo je prevzel kot posameznik, kot mednarodna osebnost, in da ne predstavlja Velike Britanije in britanske vlade, ampak celo mednarodno skupnost. Uživa veliko spoštovanje zaradi svoje poštenosti, zmožnosti za ocenjevanje in iskanje novih poti naprej, in mislim, da je še vedno poln energije. Kot so sredozemski zunanji ministri zapisali v pismu, ki so ga sestavili na zasedanju na slovenski obali, od njega pričakujejo, da bo v bližnjevhodni mirovni proces vnesel novo dinamiko in nove ideje. Na svoji strani ima tako veliko podpore, kako uspešen bo, bo pokazal čas, mislim pa, da je na dobri poti.

Tony Blair je bil zaradi podpore ameriškemu predsedniku Georgeu Bushu in vojni v Iraku podvržen mnogim kritikam. Kakšen bo odnos med novim premierjem Brownom in ameriškim predsednikom?
Mislim, da je ideja, da je Tony Blair slepo sledil predsedniku Bushu, pretirana in predvsem zelo poenostavljena predstava njegovih nasprotnikov. Blair je imel z ameriškim predsednikom zelo ploden in učinkovit odnos, ki je temeljil na vzajemnih interesih. Tako mislim, da Blair ni bil podrejen predsedniku Bushu. Velika Britanija in ZDA imajo vse od konca druge svetovne vojne zelo tesen odnos in več pomembnih in uspešnih sodelovanj med premierji in predsedniki. Margaret Thatcher in Ronald Regan sta tak primer tesnega in uspešnega sodelovanja v 80. letih prejšnjega stoletja. Vsak britanski premier si prizadeva za odkrit odnos s predsednikom ZDA, in ko se zamenja premier, se lahko spremenijo osebna kemija in nekateri poudarki, a z ZDA imamo strateški odnos, ki ga bo ohranjal tudi Gordon Brown. Ne gre torej za osebnosti posameznih politikov, ampak za dolgotrajno strateško naložbo Velike Britanije.

Kakšen bo po vašem mnenju odnos med Gordonom Brownom in novim francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem? Bosta državi sodelovali ali bodo v odnosu prevladala nesoglasja?
Oba sta nova politika. Vem, da bo Gordon Brown sodeloval z vsemi svojimi "nasprotniki" v Evropski uniji in da imata s Sarkozyjem močna skupna načela, saj ju vodi močno prepričanje. Odnosov med Veliko Britanijo in Francijo ne smemo poenostavljati. Včasih se v Evropi pojavlja prepričanje, da je francoska vizija v Evropski uniji nezdružljiva z britansko vizijo, vendar je v resnici odnos veliko bolj zapleten in imata v mnogo pogledih Francija in Velika Britanija enake ambicije in pričakovanja. Skupna zunanja in obrambna politika Evropske unije sta pravzaprav plod sodelovanja med državama in odločnosti za razvoj skupne evropske politike. Tudi če pride do nesporazumov na nekaterih področjih, nismo tekmeci na vseh frontah. V nekaterih zadevah se strinjamo in sodelujemo, o drugih se kregamo, a tudi tam, kjer so naša stališča različna, se na koncu vedno sporazumemo.

Kako se bo novi premier lotil evropskih projektov? Kako bo vplival na britansko dejavnost in vključenost v Evropsko unijo?
Naša zaveza Evropski uniji je močna in bo močna tudi v prihodnosti. Gordon Brown je bil, prav zaradi njegove zadnje službe, manj opazen na evropskem odru, čeprav je bil zelo dejaven v finančnih krogih. Zdaj bo stopil v središče evropske arene, njegov osebni slog bo seveda drugačen, a počakati moramo, da vidimo, kako se bo predstavil v Evropskem svetu. Glede na obljube, ki jih je izrekel ob prevzemu premierskega položaja, je jasno, da je Evropska unija za Gordona Browna prav tako pomembna, kot je bila za Tonyja Blaira. Mislim, da je vredno poudariti tudi, da pomeni Evropska unija za Veliko Britanijo pomemben del življenja in da z razvojem vedno novih področij interesa, kot je na primer podnebna varnost, države članice same ne morejo doseči ničesar. Gordon Brown se zaveda, da mora tako za reševanje podnebnih sprememb kot za pomoč državam v razvoju in preostala področja, ki so zanj pomembna, sodelovati z državami znotraj Evropske unije. Tako ne verjamem, da bo britanska dejavnost v Evropski uniji po odhodu Tonyja Blaira kaj drugačna, kot je bila prej.

Brina Tomovič