Ko se je tragični dogodek zgodil, je bil star šele šest let in, kot pravi, se takrat ni dobro zavedal vseh okoliščin, zdaj pa je prepričan, da pravici ni bilo zadoščeno in da je bilo za umorom politično ozadje. Ukvarja se s številnimi dobrodelnimi dejavnostmi, prepričan pa je tudi, da je samo še vprašanje časa, kdaj bo resno stopil v politiko. Torej, po stopinjah svojega očeta ...

Zdaj ste že povsem odrasli in, kot kaže, greste s svojimi dejanji po očetovih stopinjah. Vam je on motivacija za dobrodelnost ali jo črpate od kod drugod?

Zelo sem ponosen na pokojnega očeta. Motivacija za dobrodelnost mi je predvsem položaj bolnih in šibkih v Sloveniji. Veliko stisk sem videl kot spremljevalec oseb z motnjami v duševnem razvoju pri Sožitju. Največja motivacija pa mi je tudi to, da sem sam socialno šibek, saj ne razpolagam z ničimer in brez lastne iznajdljivosti bi že zdavnaj propadel.

V našem društvu, ki je vpisano v register prostovoljstvo.org, se ukvarjamo predvsem z mladino. Naše poslanstvo je izobraževati mlade, druženje in odvračanje mladih od nasilja, kriminala in slabih navad.

S čim se še ukvarjate, menda ste tudi zagrizen gasilec?

Prostega časa zase nimam. Največkrat se podam po brezpotjih s kolesom ali odtečem nekaj kilometrov. Veliko časa preživim z osebami v duševnem razvoju pri Sožitju, sem aktiven gasilec, 2. junija letos sem bil kot mentor z mladinci na meddržavnem tekmovanju gasilcev na Hrvaškem. Sem tudi aktivist Rdečega križa, član upravnega odbora društva za izobraževanje DILI in član turističnega društva Negova. Denar pa služim s študentskim delom in pobiram soglasja za sekundarno telekomunikacijsko omrežje pri podjetju Gratel.

Ko se je leta 1992 zgodil tragičen dogodek, ste bili stari šele šest let. Kako ste ga doživljali?

Kot 6-letni deček nisem začel takoj dojemati stvari tako, kot so bile v resnici. Komaj v puberteti je vse prišlo za mano in bile so kar velike krize.

Kako gledate na pojasnjevanje okoliščin tega dogodka, saj mnogi menijo, da motiv za umor ni bil pojasnjen?

Povedal bom le, da je bil sodni postopek sporen že od samega začetka. Obsojeni Peter Rotar je bil obsojen na podlagi lastnega priznanja in na podlagi dokaznega gradiva, ki je zelo sporno in neverodostojno. Sodnik Dežman je povedal, da je bil to zanj zelo lahko delo, saj je imel priznanje obsojenega. Jaz še vedno menim, da je za vsem tem politično ozadje in ko bo komu v grlo tekla voda, bo zadeva odkrita.

Menite, da je bilo v tem primeru pravici zadoščeno?

Ne, vsekakor ne. Tako dolgo bom delal na tem primeru, da pridem resnici do dna. Očeta mi ne morejo vrniti, lahko pa zatrdim, da bo nekoč vse jasno.

V kakšnem spominu vam je ostal "dobri človek iz Negove" in ali boste vi mogoče "novi dobri človek iz Negove"?

Poznal sem tri Ivane. Morda še katerega, na vsak način pa je v Krambergerju bivalo več oseb oziroma več značajev. Poznal sem ga kot dobrotnika, človeka, ki si je želel sprememb, predvsem pa sem ga poznal kot svojega očeta. Kadar se mu kdo smeje, ga preklinja, v meni ne najde hvaležnega sogovornika; prepričan sem, da ne prvi ne drugi niso poznali pravega Ivana. Nekateri so mu prehitro nasedli, nekateri so mu delali hudo krivico. Čeprav sem ob njem preživel zgodnje otroštvo, je spomin še tako živ, kot bi se vse skupaj odvijalo danes. Lahko rečem, da je bil dober človek, predvsem pa zgleden in razumevajoč oče. Poznal sem tri Ivane, a v spominu mi bo ostal le eden. Dobri oče, a v bistvu nesrečni človek iz Negove.

Ali ste se kdaj podali z njim na eno izmed mnogih poti po Sloveniji? Kako ste se imeli?

Z očetom nisem toliko hodil po shodih, spomnim pa se veliko drugih dogodivščin, ko sva hodila po knjige v Čakovec, ko sva bila pri pokojnem Stolniku na Hrvaškem, ko sva šla po opico Ančko, tudi na Hrvaško. V veliki nevarnosti sva bila v osamosvojitveni vojni, saj sva bila le čez cesto, ko je takratni okupator JLA z rafalom iz tanka ubil našega svetovno znanega novinarja Janeza Svetino v Gornji Radgoni. Že pol ure po zavzetju mejnega prehoda Šentilj sva se slikala s teritorialnimi silami Slovenije. Vedno je bilo zanimivo. Lahko se pohvalim, da sem tiste zgodovinske besede Milana Kučana "Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan," slišal s Trga republike 26. junija 1991.

Imate po očetu mogoče tudi kaj izumiteljsko-inovacijske žilice?

Vsak čas bom dosegel poklic elektrotehnik elektronike, če mi uspe urediti trenja na sedanji srednji šoli, in lahko povem, da sem sam že velikokrat odpravil napake na televizorjih, računalnikih, reševal pa sem tudi že kakšen potopljeni mobitel ali polit prenosni računalnik. Tudi pri avtu se znajdem in znam marsikaj postoriti sam, tako da na servise sploh ne hodim. Veliko sem podedoval in imam smisel za tehniko.

Vaš oče je na predsedniških volitvah dobil visok odstotek podpore. Kaj menite, kakšen predsednik bi bil, če bi ga ljudje izvolili?

Vsekakor dober. Menim, da Slovenija ne bi bila sedaj tako socialno šibka, in verjemite, ne bi se ukvarjali s črnimi fondi Sove. Strojanovi ne bi polnili strani časnikov in kilometrov filmskega traku. Veliko bolj bi se pobrigal za zdravstvo, socialo in šolstvo. Nikoli ne bi vstopili v Severnoatlantski pakt. Nata in vojske že davno ne bi imeli, saj je vedno govoril, da nas lahko Rusi uničijo v hipu. Delavci bi imeli večje plače in brezposelnosti praktično ne bi poznali. Prometne povezave bi uredil bolj racionalno, težave z brati Hrvati pa rešil tako, da bi obveljal zdrav kmečki razum, pol meni - pol tebi.

Ali menite, da bo tudi vas zaneslo v politične vode?

O tem sploh ne dvomim več, samo mora nastopiti pravi čas, politične struje se morajo zamenjati. Na začetku se bom poskusil na lokalni ravni, da najprej pomagam domačinom, čeprav ne vidim velike podpore v domačem okolju. Morda pa v naslednjih letih politično dozorim in mi uspe priti v parlament ter postanem mandatar in menim, da kot mandatar imaš več možnosti kot predsednik države.

Kako je svoje življenje nadaljevala predvsem med otroki priljubljena opica Ančka, zaščitni znak vašega očeta?

Opico Ančko so nekaj mesecev pred atentatom ubili z mesarskim nožem in zraven je bilo pismo, v katerem so storilci enak konec pripisovali mojemu pokojnemu očetu. Tako da opica Ančka ni dočakala prvih predsedniških demokratičnih volitev v Sloveniji leta 1992, na katerih je kandidiral tudi moj oče.

Mitja Kandare