To je izjemno ambiciozen cilj. Tole pa se bo slišalo trdosrčno, a tudi življenje zna biti včasih tako. Od več kot 500 umrlih na cestah do skoraj 100, kjer smo zdaj, smo prišli težko, a vendar lažje, kot bomo s 100 na 50.

Uporaba istih orodij in metod, kot smo jih v preteklosti in na poti do danes, zdaj ne bodo zagotavljala enakih učinkov. Avto in cesta se seveda morata izboljševati in ponujati vedno višjo raven varnosti in jo tudi bosta. Spreminjanje vedenja voznikov in oblikovanje višje vozniške kulture pa je težje, počasnejše in zahteva stalno prilagajanje in spreminjanje preventivnih in represivnih metod, s katerimi spodbujamo spreminjanje vedenja v družbi ter s tem oblikujemo podlage za rast in zrelosti okolja, v katerem živimo.

Ampak zelo ambiciozno postavljen cilj nikakor ne sme zmanjšati naše volje, da ta cilj dosežemo. Prav nasprotno, vsi se moramo potruditi, da nam uspe. Truditi se moramo vedno in povsod, saj je predvsem od nas samih odvisno, ali nam bo uspelo. Za večino nesreč ni kriv avto ali cesta, ampak voznik.

Eden izmed predvidenih ukrepov pa bo v prihodnjih mesecih zagotovo bogato polnil medijski prostor, predvideno je namreč tudi znižanje dovoljene mejne vrednosti alkohola v krvi na 0,0.
S prometno varnostjo se ukvarjam trideset let, z negativnimi vplivi alkohola na življenje pa še precej dlje in tako je moje osebno prepričanje, da problem ni 0,0, ampak naš odnos do razumevanja pitja alkohola in odgovornosti, povezanih s tem. Utemeljitev za tako trditev najdemo na več področjih in v številnih državah z boljšo kulturo pitja.

Česa so se ustrašili?

Da si glede odgovornega pitja še nismo sposobni naliti čistega vina, pa po svoje pokaže tudi ta prigoda. Pred časom so me povabili na eno od akcij podpore proti pitju alkohola in vožnji. Takoj sem bil za, sem pa pobudnikom akcije rekel, da so me ujeli v najboljšem možnem trenutku v življenju, saj do 50. rojstnega dne nisem spil niti kapljice alkohola, zdaj sem se pa odločil, da bi sem in tja kaj spil.

Saj veste moškemu se pri 50-tih marsikaj zgodi, meni se je pač to, da sem začel razmišljati, da bi mogoče na kakšnem rojstnem dnevu ali pa za novo leto kdaj nazdravil tudi s kozarcem, recimo penine.

Pobudniki ideje so se mi zahvalili za čas in hitro šli iskat drugega. Česa so se ustrašili? 50 let nisem spil nič alkohola, potem rečem, da sem začel razmišljati o tem, da bi kdaj in kaj spil in je že to preveč? Pa sem jim rekel, če bom kdaj spil kaj alkohola, nikoli ne bom sedel za volan. Še nikoli v življenju nisem in nikoli ne bom. Alkohol ne spada za volan. Pika.

Ta zgodba se mi zdi zanimiva zgolj zato, ker pokaže, kako dolga je pot do trenutka, ko v resnici spoznaš, kje imaš problem. Mislim, da mi nimamo problema z odgovornim pitjem alkohola, s čezmernim in neodgovornim pitjem ga imamo. In s tem, da mislimo, da bo meja 0,0 ustavila neodgovorne alkoholike, v resnici pa bo kaznovala odgovorne pivce.

Kot je znano, imamo težave predvsem s ponavljajočimi se pivci za volanom. Tu verjetno lahko prej govorimo o bolezni kot o čem drugem. Pa tudi o tem, da bolezen hitro postane opravičilo za tako ravnanje. Odgovornost je pri takih voznikih vrednostna kategorija, ki jo težko privlečemo na svetlo. V takih primerih se tudi rehabilitacijske delavnice izkažejo za neučinkovite.

S slovenskim alkoholizmom bo treba očitno opraviti v nekaj več generacijah, kot smo upali pred nekaj desetletji. Kulturo pitja moramo postaviti v družbeni razvojni fokus v katerem si za cilj postavimo, da bomo postali boljši. Bolj skrbni, odgovorni. Do sebe in drugih.