Cerarjeva stranka ni prva, ki jo je izstrelila obljuba nove politične kulture, zaradi česar so ljudje na prelomu 2012-13 tudi šli na ulice. Od napovedi, kaj vse se bo spremenilo, so ostali propagandni spoti in plakati. Obramba ministra Mramorja, dekana, pod katerim so se na ljubljanskem EF-u spomnili dodatkov za stalno pripravljenost, je bila legitimacija nezakonitosti.

Zato je zdaj to tudi Cerarjeva afera in vladno breme, ki bo na neki točki postalo težko vzdržno. In kar je politično vsaj tako ali še bolj sporno: ne le da je Slovenija v begunski krizi bolj ali manj podizvajalka odločitev Bruslja, Dunaja in Berlina, ampak tudi nosi štafeto še nedavno nesprejemljive žičnate politike Viktorja Orbana.

Še včeraj je bil ta prosto po Jean-Claudu Junckerju "diktator", ki so se mu po EU-ju malo rogali, danes je vse širše referenca urejanja begunske krize. Ali kot smo slišali Cerarja: "Dragi Viktor, hvala za nesebično pomoč pri prebežniški krizi." Vlado brez načelne politike, politiko brez teksta z jasno vsebino, temveč v resnici pragmatično-birokratsko strukturo, ki jo zanaša sem in tja, so izkoristili tudi nekateri lobiji in prek SDH-ja ter slabe banke povrnili pomemben del vpliva, ki ga je odnesla kriza.

Kronično nestabilna država ostaja v razvojnem leru. Občutek kaosa, brezperspektivnosti in ujetosti v iste vzorce radikalizira tudi tako imenovano tiho večino. Dobivamo neprekinjen karneval pljuvaštva, zmerjanja, pomešan s kulturo strahu in medijske plitkosti.

Naša realnost ob ekonomski odvisnosti od izvoza, socialnih stiskah, ki ostajajo, in razpadu resne politike so tudi že svinjske glave pred džamijo, zažiganje knjig in novinarskih reportažnih vozil. Abnormalnost je nova normalnost. Slovenija 2.0? Točka, na kateri bi vsak odgovorni državljan in kot družba morali odločno reči: Dovolj je!