Pollocku ni težko najti zvočne vzporednice. Tako on kot John Cage sta uporabljala pri slikarskem ali glasbenem komponiranju aleatorične principe. Povedano po domače: naj kar koli pade, kamor hoče pasti. "Jaz sem narava," je izjava, ki jo pripisujejo Pollocku. Cage nam v svoji znameniti skladbi 4'33'' ponudi v poslušanje ... kaj drugega kot zvoke okolice, narave.

Pollockova razstava v Benetkah je bila vpogled v vsa stanja Pollockovega slikarstva. Na začetku je slikal kmečke prizore v generičnem slogu. Potem se je mučil s posnemanjem Picassa: to mu je šlo slabo, kar med drugim kaže, da Picassa sploh ni lahko posnemati. Pollock je poskušal Picassovo formo posnemati od zunaj, na videz. Posledice tega načina mišljenja so imele videz štorastega amaterizma.

Pozneje je izumil svojo tehniko kapljanja, dripping. Slikarstvo iz tega obdobja je bilo highlight beneške razstave. Meni pa se je vse skupaj zdelo predvsem dolgočasno, repetitivno in brez energije.

Ampak Pollock je bil še mojster v primerjavi z njegovimi spremljevalci, tako imenovano newyorško šolo. Ti so prav tako mazali in pacali kar tja v tri dni.

Eno ključnih imen tega slikarstva je Robert Motherwell. Zdaj ima v galeriji Bernard Jacobson v Londonu večjo razstavo. Na razstavi je malo slik, vendar so iz različnih obdobij njegovega dela. Na največji steni je ena od njegovih Elegij španski republiki. Po 'elegijah' je Motherwell znan. Gre za veliko črno obliko, sestavljeno iz krogov in povezanih ploskev, ki se raztezajo prek celega platna in pokrivajo večino tistega, kar naj bi bilo spodaj.

Vse skupaj je popolnoma brez veze. Motherwell je pač še eno 'velikih' imen, ki ni vedelo, kaj bi z barvo in čopiči sploh počelo. Brezoblično in s tem brezpomensko slikarstvo.

Obstaja mnenje, da brez motherwellov ne bi bilo niti (zelo na široko vzeto!) šušnikov, bernardov, ali scheibtzev, ki pa so slikarji z izjemnimi rezultati. Mogoče res. Mogoče gre pa prav za tisto vrste zmote, ki sem jo razložil tule.

Šušniki, prančiči so se ob svojem zgledovanju po (ameriškem) abstraktnem ekspresionizmu enostavno zmotili. Ker so se zmotili, smo dobili njihove mojstrovine.

Sicer je pa tudi slikar Herman Gvardjančič začel pod vplivi (ameriškega) abstraktnega ekspresionizma. In slike iz njegovega abstraktnega obdobja se mu danes zdijo problematične.

PS: @Javorovina: Čestitke & aplavzi! Ja, treba je reči tonu ton.