Občutek imamo, da je vsega konec. Naravne katastrofe, gospodarski cikloni, narava umira, ob jutrih vstajamo depresivni in ni poletnega sonca, ki bi nas dvignilo kot ovenelo rožo. So pa nekateri med nami, ki imajo poletni nasmeh sonca vedno v sebi. Toda kljub veri marsikdo zaide v temne tunele in ne vidi svetlega žarka ob izhodu. Prav v ta čas nam Cerkev s svojimi obredi in molitvami podarja adventni čas, upanje na sonce, ki je že in bo še posijalo.

Dolgih temačnih dni res nimam rada, zato mi svetli simboli kot marsikomu izmed vas veliko pomenijo. Kristjani si bomo v teh dneh v znamenje upanja na Luč, ki ne zamre, ampak nam bo zasvetila v polnosti čez štiri tedne, spletli zelen adventni venček. Nanj bomo postavili štiri sveče. V soju prve bomo prižgali čez teden dni drugo, pa tretjo, pred 25. decembrom pa še četrto. Zelo prijetno se je zvečer, utrujen od dela in dneva, usesti ob venčku in zreti v sij luči, ki trepeta tako kot naše življenje. V temi razsvetli sobo, podobe dobijo čudno moč, ko v svetlobi oživijo. In srce je pripravljeno za molitev.

Adventni čas je priprava na božič. To je drugi največji praznik za kristjane. Prvi je velika noč, ki izraža našo vero, da nas je Kristus odrešil s smrtjo na križu in nam s svojim vstajenjem odprl vrata v nebo. Drugi je božič, ko praznujemo človeško rojstvo Boga. Sin Boga je stopil z neba v naš hlev Betlehema kot otrok Jezus, da bi ga imeli radi. Največja je ljubezen, tista, ki da življenje za drugega. Malo je tako pogumnih, da sklonijo svojo dlan k stiskanemu, potrebnemu, mu prižgejo upanje, ki zagori tudi v naših očeh. Življenje na tem svetu je vredno živeti. Ali nam v teh tednih tega ni govoril naš misijonar Pedro Opeka? Čeprav je Kristus med nami, pa že 2000 let usmerjamo kristjani svoj pogled v novo nebo, čakamo ponovni Kristusov prihod, ob koncu časov. Tudi to je adventus.

Nedavno mi je prišla v roke nova knjižica Boža Rustje Zgodbe za advent in božič, ki je še kako primerna za ta čas. Morda jo je kdo med vami vsaj že prebral. V njej je tudi tale zgodba iz gozda. "Nekoč so se sestale živali. Lisica je vprašala veverico: ‘Kaj je zate božič?’ Veverica je odgovorila: ‘Zame je lepo drevo s številnimi lučkami in sladkarijami, ki visijo z vej in jih lahko pohrustaš.’ Lisica je nadaljevala: ‘Zame je seveda dobra velika pečena gos. Brez pečene gosi ni božiča!’ Medved se je vmešal: ‘Potica! Zame je božič ogromna sladka potica!’ V pogovor se je vključila še sraka: ‘Jaz pa pravim: svetle igrače in bleščeči biseri. Da, božič je čudovita stvar!’ Tudi vol je hotel nekaj reči: ‘Peneče se vino naredi božič, peneče se vino! Spil bi ga kar celo vedro!’ Osel ga je strogo zavrnil: ‘Vol zabiti, ali se ti je zmešalo? Za božič je najvažnejši novorojeni Kristus. Ali si pozabil?’ Vol je osramočen s sklonjeno glavo rekel: ‘Pa ljudje to sploh vedo?’"

Pa ljudje to vemo? Vemo: Bog želi vstopiti tudi v tem božiču v naš betlehemski hlev, najti prenočišče ravno v njem! Če mu ne odpremo vrat, bo šel mimo, v naslednji dom!