Najprej je ta konglomerat prodajaln grozil Sloveniji. Ujčkali smo ga kot nacionalni interes, vezal je nase slovensko kmetijsko proizvodnjo in proizvodnjo osvežujočih napitkov, nato smo ga končno prodali. Kot vsak uspešen virus je takoj okužil svojega prevzemnika in Agrokor spravil na kolena. Zdaj pa naj bi se ponovno vrnil domov. To je na kratko zgodba o Mercatorju, a zanimivejša je zgodba o njegovi najnovejši žrtvi. O Agrokorju. Ni zanimiva samo zaradi propada trgovskega giganta. Zadnja leta je sezona propadov trgovskih gigantov in Agrokor ni ne prvi in ne zadnji, ki je na police raje kopičil dolgove kot blago. Zanimivejše so vzporednice … kaj vzporednice, nora naključja, ki propad Agrokorja te dni vežejo na propad še enega trgovskega giganta iz preteklosti.

Za nekaj starejše bodo naslednje minute najbrž dolgočasne, novejši generaciji pa smo dolžni nekaj nujnih pojasnil celotnega dogajanja.
Bilo je skoraj do dneva natančno pred tridesetimi leti, ko je v pomladnih mesecih leta 1987 tedanjo Jugoslavijo pretresala afera Agrokomerc. Javnost je zanjo izvedela šele avgusta, aprila leta 1987 pa se je z njo seznanil jugoslovanski politični vrh. Agrokomerc, podjetje iz Velike Kladuše, je bil gospodarska uspešnica zahodne Bosne in danes propadle Cazinske krajine. Podjetje je cvetelo le nekaj deset kilometrov stran od skorajšnjega pogorišča Agrokorja, ki je velika gospodarska uspešnica sodobne Hrvaške. Agrokor je danes največje živilskopredelovalno podjetje tega prostora, v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bil tudi Agrokomerc trikrat večji od najbližjega konkurenta.

Afera Agrokomerc je bila takšna in tolikšna afera, da se je zdelo, kako nikomur na tem prostoru nikoli več ne bo prišlo na pamet v ime podjetja vtakniti besedico "agro". Pa je minilo le nekaj let od propada Agrokomerca, ko je Ivica Todorić našel genialno ime za svoje podjetje: "Agrokor"! Ivica do imena ni prišel naključno; njegov oče, Ante Todorić, je bil hrvaški gospodarstvenik v zgodnjih sedemdesetih, direktor mega uspešnega, sodobnega in tržno usmerjenega podjetja Agrokombinat, v nemilost pa je prišel zaradi nikoli dokazane podpore hrvaški pomladi.
Imamo torej Agrokombinat, Agrokomerc in Agrokor – trojček zelenjavarjev, ki je obrnil tok tudi slovenske zgodovine …

Agrokomerc je bil zgodba o uspehu, na moč podobna zgodbi o uspehu Agrokorja. Živilskopredelovalno podjetje postane tudi trgovski gigant, in to zaradi neskončne energije enega samega človeka. To, kar je bil Ivica Todorić v Agrokorju, je bil Fikret Abdić v Agrokomercu. In še k propadu: to, kar so za Agrokor danes posojila, so bile za Agrokomerc menice. Menice so bile nekakšen jugoslovanski finančni instrument, s katerim so poskušali v razmerah pobesnele inflacije podjetjem kupiti nekaj časa in prostora za kolikor toliko normalno poslovanje. Fikret Abdić, direktor Agrokomerca, jih je izdal za 400 milijonov dolarjev pri 63 tedanjih jugoslovanskih bankah. Fikret Abdić je bil v dneh pred afero bosanski bog in jugoslovanski gospodarski mag. Iz zaostale kmetijske pokrajine je ustvaril sodobni kmetijskopredelovalni čudež in skupnost zasipal s šolami, cestami in drugo infrastrukturo. Preostalo državo je zasipal z menicami. Nepokritimi, seveda.

Ustvarjalno računovodstvo v jugoslovanskih osemdesetih!
Afera Agrokomerc je pomenila dokončno razgaljenje vsaj ekonomskega obraza jugoslovanskega socializma in številni analitiki se danes strinjajo, da je praktično in simbolno pomenila začetek konca nekdanje države.

Nenavadnih vzporednic med Agrokorjem in Agrokomercem pa s propadom še ni konec. V Agrokor danes prihaja nekakšna prisilna uprava in podobne je bil deležen tudi Agrokomerc. Le da so takrat v zahodno Bosno prikorakali uslužbenci Službe državne varnosti in čez noč prevzeli oblast v podjetju. Čeprav so bile tedaj še razmere planskega gospodarstva, pa so se jugoslovanski ekonomski bogovi že naučili toliko, da so se domislili, kako bo luknjo, nastalo s propadom Agrokomerca, najlažje zakrpati z dokapitalizacijo. Tako so osnovali – danes bi rekli – konzorcij bank, ki so nato pod večjo ali manjšo prisilo dokapitalizirale Agrokomerc. Med njimi je bila podružnica Ljubljanske banke iz Novega Sada, pa Jugobanka in še nekatere druge. Zloveščosti primerjav pa še vedno ni konec. Te dni prihajajo iz Zagreba novice, da senca Agrokorjevega propada sega prav v vrhove zdajšnje hrvaške vlade in tudi Agrokomercov padec je povzročil tektonske, za tedanjo Jugoslavijo dokaj neobičajne politične premike. Iz političnega življenja republike Bosne in Hercegovine je bila umaknjena mogočna politična dinastija bratov Pozderac; najvidnejši Hamdija je ob zenitu afere celo umrl nepojasnjene smrti.

Afera Agrokomerc se je končala zelo nenavadno in če iščemo vzporednice z Agrokorjem, jih lahko najdemo tudi tukaj. Dve leti po izbruhu afere je nekdanji bankir Slobodan Milošević ponudil podjetju rešitev s tem, da je s svojim vplivom izposloval odpis dolga do vrednosti 80 odstotkov.

Danes publicisti in tudi zgodovinarji poskušajo afero Agrokomerc razumeti kot montirano afero v kontekstu razpada tedanje Jugoslavije. V Srbiji se je leta 1987 pripravljala znamenita 8. seja CK-ja ZKS-a, na kateri je Milošević grobo prevzel oblast, naslednje leto pa naj bi Hamdija Pozderac prevzel vodenje kolektivnega predsedstva SFRJ-ja. Pozderac je bil znan nasprotnik velikosrbske ideje o ukinjanju avtonomnih pokrajin, hkrati pa je bila s padcem Abdića in Pozdercev obglavljena bošnjaška politična elita v Bosni. Ob tem pa je Milošević z enim zamahom izničil reformne poskuse Anteja Markovića, kar je odprlo prostor za radikalnejše, predvsem pa nasilnejše reševanje jugoslovanskega vprašanja. Danes se ob propadu Agrokorja – ne le med teoretiki zarote – vedno jasneje govori, kako je propad podjetja dobro usklajena akcija Rusov za širitev njihovega vpliva – ne le na Balkanu.

Slovenska udeležba v obeh aferah je v glavnem znana. Med propadom Agrokomerca so naši mediji, predvsem Mladina, verjetno najbolj odprto pisali o vsej aferi, s propadom Agrokorja pa smo po teoriji o razmerju med maslom in topovi ta trenutek skozi Mercator bolj izpostavljeni temu zadnjemu.