V jeseni je Lord Leveson podal predlog - država potrebuje neodvisno usklajevalno telo, ki bo v marsičem nadziralo medije. Številni so ga razumeli kot kratenje svobode govora in tiska, ironično pa to Velika Britanija močno propagira v nerazvitih državah sveta. O pomenu tega so v zadnjem desetletju želeli podučiti tako Iračane kot tudi Afganistance. Britanski premier David Cameron, kljub temu da je sam odredil t. i. Levesonovo preiskavo, nasprotoval ugotovitvam uglednega sodnika, še vedno poudarja, da novo usklajevalno telo ne bo kratilo tistega, o čemer je veliki Churchill, vzor konservativizma, zapisal: "Svobodni tisk je nespeči varuh pravice, ki osvobaja človeka, in je hkrati najnevarnejši sovražnik tiranije. Svobodni človek prebiva tam, kjer tisk bdi nad pravicami navadnega človeka in jih varuje."

Njegove besede so nedvomno zalegle v času, ko se tehnologija ni razvijala tako hitro, da je zakoni niso mogli dohiteti. Prav tako pa se Churchill lahko v grobu obrne ob krutih tragedijah, ki so prizadele najbolj ranljive v najtežjih okoliščinah. Kdo ima srce, če že ne pameti, da vlomi v telefonski predal izginulega dekleta in po poslušanju sporočil predal izbriše zato, da lahko pridobi nova sporočila, za novo zgodbo. Starši umorjenega dekleta Milly Dowler so upravičeno verjeli, da je Milly živa, saj posluša sporočila v telefonskem predalu, prav tako so mislili policisti, ki se iz istega razloga dolgo niso mogli dokopati do trupla. Kdo ima pravico prisluškovati v telefonski predal staršev, ki jim je bilo odtujeno nekaj najbolj dragocenega na svetu, tedaj 4-letna deklica Madeleine McCann je še vedno med pogrešanimi.

Začelo se je z vdori v telefonske predale kraljeve družine. Prvi v vrsti za prestol princ Charles je na telefonu tedanje ljubice Camille Parker Bowles pustil sporočilo: "Rad bi bil tvoj tampon." Bralci so bili seznanjeni z romantiko na britanskem dvoru. Sledile so sočne zgodbe o znanih in uglednih, trajalo je 10 let, šele, ko je postalo jasno, kaj se je v resnici zgodilo v primeru Dowler in McCann, sta si tako britanska javnost kot policija premislili.

Največji paradoks britanske medijske prakse pa je, da so bili desetletja vsi prepleteni. Žena nekdanjega britanskega premierja Gordona Browna - Sarah je na rezidenci britanskih premierjev Chequers priredila gala rojstnodnevno zabavo nekdanji odgovorni urednici Murdochovega imperija, Rebekah Brooks. Čez nekaj let, ko Murdoch ni več potreboval laburistov, je slednja ob koncih tedna usedlala svojega konja in se podala na lepše s sedanjim premierjem Davidom Cameronom. Po drugi strani so policisti v zameno za honorar vdirali v telefonske predale. Britanski tiskani mediji so bili kot igre brez meja.

Po letih, mesecih in tednih so največje tri britanske stranke kot olimpijski atribut zadovoljne in usklajene. Vse so podprle sklep - v Angliji in Walesu bo nad tiskom robustno bdelo posebno telo, ki bo pravzaprav dopolnilni predlog k že obstoječemu kraljevemu odloku. S preprostimi besedami povedano, po novem se bodo mediji za napačne navedbe in natolcevanja morali opravičiti z milijonsko denarno odškodnino in na naslovnicah tiska. Poslancem tako včeraj ni bilo treba glasovati, tudi če bi, bi bili rezultati brezpredmetni, a le zakaj se vsi tako močno strinjajo? Še bolje, zakaj o tisku sploh razpravlja politika? In spet bodo "dream team" … tako pač je, na Otoku, kjer bo še naprej vladalo Veliko hrupa za nič!