A to zagato odpravi že dejstvo, da je celo v najhujših stadijih mogoče bolečino ali trpljenje lajšati. In pusti medicina človeka, ki spi, umreti, ko nima nobenega orožja več, s katerim bi se uprla premočni naravi ter se življenje kljub ohranjanju njegovih vegetativnih funkcij na napravah enkrat neizbežno konča.

Se pa ob tej neizbežnosti vsiljuje vprašanje, ali je smrt res tudi zadnja, večna? Gremo po vrsti: poznamo življenjski nazor, po katerem je smrt nekaj normalnega. Smo del Narave z vsemi njenimi spremembami, in to je kul.

Potem računajo nekateri na kloniranje. A s kloniranjem bomo samo enaki, ne pa isti. Jaz ne bom isti prejšnji jaz, ampak bo to neki drugi jaz.

Našo nesmrtnost pa rešuje - če jo kaj - nekaj čisto drugega. Neka čudna substanca, na kateri sta empirično življenje in z njim povezani medicinski znanstveno-tehnološki postopki samo en njen moment, sama pa je njim nadrejena in je od njih nekaj povsem Razlikovanega. Na njej imata deležnost naše samozavedanje, naša umna dimenzija.

To je vsemogočnost duha, ki pa je večen. V njem so smrt le vrata v bivanje, o katerem govori Platon ali religija, namreč v kraljestvo resnice idej ali Boga, in je torej smrt šele začetek našega pravega Jaza, ozdravljenega bolezenskosti tega sveta.