Kamor koli se ozremo po televizijskih programih, naletimo na resničnostni šov! Kateri koli časopis odpremo, nas v njem čaka resničnostni šov. Počasi zmanjkuje kandidatov, ki še niso nastopili v resničnostnem šovu in tako smo se znašli na pragu zadnje faze peklenskega načrta - metastaze resničnostnih šovov so povsod in ideja, da na televiziji prikazujemo resnično življenje, se je spremenila v dejstvo, da je resnično življenje postalo televizija.

Priznamo, tudi v naši skromni redakciji smo se na začetku motili, saj smo resničnostne šove pred leti navdušeno pozdravili! V zgodnji fazi so namreč bili videti obetavno! Takrat smo menili, da gre za eno najčistejših gospodarskih dejavnosti - skoraj nekakšen ekonomski perpetuum mobile. Surovin v obliki tekmovalcev je vedno dovolj in so praktično zastonj. Ko pa je enkrat takšen šov postavljen, z njim služi kopica ljudi. Služijo televizije, založniška podjetja, skozi oglase tudi realni sektor. S skoraj nič vložka, zastonj surovino in vzorno čisto proizvodnjo, ki skoraj ne onesnažuje okolja, je lahko takšen šov cenjen in hvaležen delodajalec. Če od resničnostnega šova posredno in neposredno živi, recimo, tisoč ljudi, je Big brother okoljsko primernejša gospodarska dejavnost kot pa, recimo, proizvodnja akumulatorjev. Skupaj z igralništvom, ki tudi dela denar iz nič, bi lahko resničnostne oddaje pomenile tisti ekonomski preboj Slovenije, ki ga že tako dolgo čakamo.

A časi so se spremenili. Pred desetletjem, ko so nas resničnostni šovi zadeli, si nihče ni predstavljal, da bodo postali tako hudičevo vseobsegajoči. Najprej so zavzeli televizije in si na njih razdelili prostor z oglasi. Tako danes zunaj oglasov, športa in resničnostnih šovov skoraj ni več televizijskih vsebin. A tudi te okupacije varuhi javne morale še niso razumeli kot znak za preplah. Razumništvo se je iz resničnostnih oddaj norčevalo ali pa zgražalo - vsekakor pa smo jih vsi skupaj podcenjevali! Alarm je zazvonil, ko so resničnostni šovi z zaslona skočili v življenje. Zgodil se je proces, ki smo ga omenili na začetku: resničnostni šovi, ki so postali tv-uspešnice s promoviranjem običajnega življenja, so z leti naredili poln obrat in principe, značilne za televizijski format, prenesli v običajno življenje. Primerov je veliko in če začnemo le pri najbolj očitnem … slovenska politika že nekaj časa deluje po principih iz resničnostnih šovov. Če pozorno primerjate prepir med stanovalci v resničnostnem šovu z razpravo v parlamentu, boste zgroženi ugotovili, da govorijo o eni in isti stvari!

Ali pa, recimo, odstavljanje ministrice za kulturo, ki je bilo prejšnje dni, kot bi ga spremljali »na kmetiji«. Vključno s čakanjem na nadaljevanje čez vikend in medijskim stopnjevanjem napetosti ter končno užaljenostjo, ko je oddajo morala zapustiti. Mogoče bi jo rešil samo črno-beli posnetek mečkanja med rjuhami - kar pa je od kulturne ministrice, ob tem še iz kvote DeSUS-a, skoraj nemogoče pričakovati ... Nezavedno smo tudi tisti, ki vso šarado preziramo, postali igralci v resničnostnem šovu in prav zato se je treba vsaj na simbolični ravni upreti …

Resničnostne oddaje v zadnjih letih poneumljajo še bolj pretkano; pred leti je šlo samo za reklamiranje povprečnosti, a z razvojem formata in eksplicitno spolnostjo se je raven spustila še nižje ... Jesti, spati in se razmnoževati. Ter nič početi in predvsem nič misliti.

Včasih nas je v resničnostnem šovu očaralo običajno življenje, danes se lahko čudimo le še njegovi bazičnosti. Na začetku teh oddaj se je zdelo, da lahko sodeluje prav vsak, kar je bilo že dovolj grozno! Danes pa so producenti vzpostavili format, ki zahteva za sodelovanje v oddaji posebne ljudi. In ti nato s seboj v globino kot slepca vodijo celotno gledalstvo … Resničnostne oddaje, ki so trenutno na televizijah, so hitra cesta v večno temo toposti, nevednosti in ignorance in gledalci, ki te oddaje spremljajo, postanejo z vsakim ogledom posamezne oddaje za črtico bolj neumni ...

Sveto preproščino iz deviških let resničnostnih oddaj je zamenjal napad na samo intelektualno srčiko celih narodov. Pri dvomilijonskih Slovencih je takšen proces še nevarnejši, kajti pri majhnem narodu vsak na novo izleženi bedak zaleže za dva. Povedano drugače: vse to, kar dobrega naredi šolski sistem v, recimo, enem šolskem letu, povprečen resničnostni šov izniči v eni sami oddaji.

A vse to so dejstva, ki so jih pametnejši od nas že zdavnaj razkrili, da ne govorimo, kako so jih posamezni preroki - »nesmrtni Orwell, ali pa božanski Vonnegut« recimo - tudi predvideli.

Naš prispevek k omejitvi tega vsesplošnega propada naj bo povsem konkreten; predlagamo namreč, da ministrstvo za zdravje resničnostne oddaje na slovenskih televizijah prepove. Da, zavedamo se, da jih predvajajo v glavnem na zasebnih televizijah, ki niso zavezane k splošnemu dobremu, sploh pa naj bo avtonomna gospodarska pobuda neodvisna od politike. A v naslednjih vrsticah bomo dokazali, da resničnostne oddaje neposredno ogrožajo javno zdravje.

Država ima na zdravstvenem ministrstvu pripravljene mehanizme za ohranjanje javnega zdravja. V primeru velikih epidemij, naravnih nesreč ali česa podobnega se je sistem pripravljen odzvati in ohraniti najvišjo mogočo raven javnega zdravja. Seveda govorimo o fizičnem zdravju. A kot vemo, medicina pozna tudi duševno zdravje. Še več! Medicinska doktrina ga vodi kot neločljiv del celotnega zdravja nekega posameznika in ga razume kot vir posameznikove in splošne blaginje. Duševno zdravje je zapleten pojem, ki ga sestavljajo posameznikovo notranje psihično zdravje, občutek sreče, samospoštovanje, njegovi odnosi z drugimi in sposobnost funkcioniranja v družbi. Skratka pojmi, ki so z gledanjem resničnostnih oddaj neposredno ogroženi! Zato bi moralo ministrstvo za zdravje z administrativnim ukrepom resničnostne oddaje nemudoma prepovedati.