Že stoletja je iz učbenikov o poetiki znano, da pesnik lahko usmerja svoja poglobljena ljubezenska čustva predvsem do drage osebe, do narave, do poklica, do domovine ... Slednja je pesniku še posebej blizu, kadar je tovrstno čustvo zapostavljeno, zaničevano ali celo prepovedano. Zato je razumljivo, da je v vsakem času veliko ljudskih in umetnih pesmi ubrano prav na to temo. Tudi v slovenskem primeru so verzi neznanih in pozneje znanih avtorjev nastajali predvsem ob prelomnih dogodkih, največ od sredine devetnajstega stoletja naprej, torej od pomladi narodov.

Glede na to, da je vsaj del tistega prostora, ki ga zaseda ljudska in narodna pesem, v novejšem času skušala zasesti posebna zvrst popularne glasbe: narodno-zabavna, je razumljivo, da je prav v tej zvrsti nastalo veliko domoljubnih pesmi. Gre za spontan ustvarjalni odziv preprostih (in tudi šolanih) pesnikov in glasbenikov na čas, tu in tam pa tudi za načrten pristop k tej temi. Narodno-zabavna glasba je želela, kot že samo ime pove, biti hkrati narodna in hkrati zabavna. Pri tem je vezaj med obema pojmoma zvrsti tako imenovani Toporišičev inov veznik, kar potrjuje osnovno oznako te zvrsti popularne glasbe, ki jo dojema, razume in se nad njo navdušuje najširši krog poslušalcev.

K nastanku mnogih tovrstnih domoljubnih pesmi je veliko pripomoglo tudi to, da se avtorji niso mogli izpeti v drugih zvrsteh glasbe – nekajkrat samo še v zabavni glasbi – oziroma v prevelikem hlastanju po posnemanju zahodnih vzorcev glasbenih zvrsti, ki pa naše ožje domovine seveda niso opevali. Nasploh pa vsak ustvarjalec, ki živi globlje povezan z ljudmi, najbolj pristno občuti tisto, kar mu narekuje množica okoli njega. Navezanost na dom oziroma v širšem pogledu na domovino je eno od tistih iskrenih globljih čustev, ki je še vedno močno prisotno, navzven pa se hvaležno izraža ob praznikih, pa tudi ob kulturnih, športnih in veseličnih prireditvah. Kar težko si predstavljamo – recimo planiški praznik – brez Avsenikov, brez skladb, kot je Golica, Slovenija, od kod lepote tvoje, Planica, Planica. Tovrstne domoljubne skladbe predstavljajo Slovenijo celo kot edine predstavnice v mnogih drugih državah. Največ v alpskem svetu, kjer je narodno-zabavna glasba prav tako močno usidrana v srcih mnogih poslušalcev kot pri nas. Znano tudi je, da, na primer, celo na Japonskem, ob smučarskih skokih veselo vrtijo skladbo Na Golici.

Kar se tiče domoljubnih pesmi, bi se vsekakor lahko kaj dobrega naučili pri južnih sosedih, ki tovrstne skladbe v več zvrsteh popularne glasbe načrtno podpirajo, gojijo in redno predvajajo tako v radijskih kot televizijskih sporedih. Pri nas pa velikokrat nekritično dajemo prednost tuji glasbi, za domačo pa se zdi, kot da se je sramujemo. Seveda je v svoji osnovi to preprosta, enostavna, takoj stična glasba, a po drugi strani vsekakor bolj pristna kot mnogi tuji glasbeni poizkusi, bolj ali manj nekritično presajeni na naša tla. Le zakaj bi prepevali o Kaliforniji, ko pa je vsak slovenski kotiček biser sveta!

Narodno-zabavna glasba svojo vlogo zabave, razvedrila in samozavedanja dobro opravlja. Zdi pa se, da je kot edina opravila dobro delo tudi glede domoljubja oziroma je kot prva zvrst popularne glasbe postavila celo temelje domoljubnim skladbam in to že poldrugo desetletje pred samostojno Slovenijo. Naj navedem samo primer Avsenikov iz leta 1974! Njihovemu koncertu v Hali Tivoli je tedaj prisostvovalo okoli sedem tisoč poslušalcev oz. gledalcev. Tistega leta je bila prvič izvedena skladba bratov Avsenikov na besedilo Marjana Stareta Slovenija, od kod lepote tvoje. Napovedovalec Teo Lipicer je skladbo takole napovedal:
"Ker vem, da imate radi Slovenijo, vam bomo zdajle prvič predstavili pesem, ki opeva lepote naše ožje domovine!"

Sredi skladbe je vseh sedem tisoč obiskovalcev vstalo, na koncu izvajanja skladbe se je vsul gromovit aplavz, v dvorani pa skorajda ni bilo človeka, ki ne bi imel solz v očeh. Solz sreče, ki so privrele iz podobnih čustev, kot so jih začutili ob nastanku avtorji in izvajalci skladbe. Avseniki so ob tako velikem navdušenju, ki je zajelo celo veliko dvorano, skladbo še trikrat ponovili, za piko na i pa dodali še koračno polko Prijatelji, ostanimo prijatelji …

Uspeh je bil popoln. Seveda je šlo tudi za igro čustev. Nekateri bodo morda rekli, da celo za preračunljivo igro. A dejstvo je, da gre za izjemno domoljubno skladbo in da smo tedaj očitno vsi v dvorani začutili, kako lepo deželo imamo, kako na široko nam znajo glasbeniki odpreti srce in kako ponosni smo na svojo ožjo domovino. Kljub do tedaj tako opevani skupnosti južnih Slovanov. Iz takih in podobnih domoljubnih čustev se je pozneje na srečo rodila naša samostojna država Slovenija.

In še to! Veliko sem kot novinar hodil po terenu. Tistim novinarjem, ki so ostajali v mestnih središčih, smo rekli parketarji. S to oznako smo jih pomilovali, ker niso poznali prave slovenske resničnosti. Na terenu preprosto ni bilo človeka, ki ne bi menil, da moramo stopiti na samostojno pot. Pa naj bo preprost človek na podeželju ali človek z dvojnim doktoratom v mestu. Iz stoterih glasbenih drobcev domoljubja – in seveda še iz mnogo mnogo drugih stvari – je na koncu vendarle prišlo do uresničitve stoletnih sanj. Seveda je domoljubna glasba samo drobec v tem mozaiku samozavedanja, a vendar nadvse pomemben drobec, ki nam je tudi v današnjem času bolj potreben, kot si morda mislimo.

Rečeno na kratko: glede domoljubja bi se morali veliko bolj zamisliti avtorji drugih zvrsti glasbe, narodno-zabavni pa bi morali dati mesto, ki si ga je v preteklih desetletjih pridobila s svojo priljubljenostjo med vsemi plastmi Slovencev predvsem sama. Ob tem pa ji je še toliko bolj nesmiselno podtikati politično usmeritev. To lahko delajo le tisti, ki ne razumejo poslanstva te glasbe in ne tolerirajo okusa drugih poslušalcev.