rejši katoliški univerzi v ZDA.

Študentje lahko med drugim srkajo njegovo pravno znanje, ki zajema delo tako za multinacionalke kot za zelena podjetja, svetovanje Iračanom pri sojenju Sadamu Huseinu, delovanje v ekipi za povračilo premoženja, ki so si ga nakopičili padli diktatorji, in v ekipi, ki je v Haagu vodila primer proti Slobodanu Miloševiću. Dr. Vlasic rade volje o vsem tem spregovori za večje in malo manj velike medijske hiše - predvsem ameriške in britanske -, kamor ga vabijo kot političnega komentatorja in gostujoče pero.

Iz njegovih kolumn in komentarjev se da razbrati, da je "zvest vojščak" ameriške zunanje politike - rad denimo citira svojega nekdanjega vodjo, nekdanjega ameriškega obrambnega ministra Roberta Gatesa, ki je obžaloval, da mlada generacija Američanov ni vzgojena v duhu hladne vojne in jih je zato težje prepričati o nujnosti vojaških posredovanj in "obrambnih" akcij. Povsem nekritično tudi gleda na ameriško posredovanje v Iraku in evropsko-ameriško posredovanje v Libiji, saj meni, da za diktatorje pač ni mesta - ne glede na to, kako velika luknja zazeva za njimi.

Skratka, Vlasic je na papirju nedvomno zanimiv sogovornik. V intervju za MMC je mladi profesor ob robu Blejskega strateškega foruma privolil brez predpogojev, samo s "priporočilom", katera tema se njemu zdi "zelo zanimiva". Ne, ne mednarodno pravo, ne aktualne krize človekovih pravic, ne obglavljanje ameriških novinarjev, ne njegova bogata biografija. Rad bi spravil v slovenske medije nov meddržavni program izmenjave slovenskih in ameriških študentov, ki sta ga na Bledu zapečatila s predsednikom Borutom Pahorjem. Namen fundacije je s štipendijami pomagati slovenskim študentom in profesorjem v ZDA ter obratno, spodbuja pa tudi kulturno in gospodarsko sodelovanje. In Vlasicu kot nekomu, ki mu je ravno eden podobnih programov - Fulbrightova štipendija - omogočil izmenjavo na Nizozemsko in, posledično, stolček v Haagu, je tema še posebej blizu srca. Tudi zaradi njegovih korenin, pravi.

Samo brez negativnega
"Saj me ne boste spraševali o grdih stvareh, kajne? Ne govoriva o negativnih novicah, zakaj hočete vsi vi pisati o negativnem, ne o pozitivnem? Najbrž niste prebrali koncepta programa. Nič hudega. Vse vam bom povedal. Za to ni potrebna nobena raziskava - vem, da ste zaposleni, raziskava pa vzame veliko časa," se je usul plaz besed, ki je pokopal vsak poskus skrenitve na eno izmed glavnih tem. Vse s tistim pravim ameriškim nasmeškom, namenjenemu razoroževanju, in kančkom podcenjevalnega tona. Ton človeka, ki je pri pičli desetletni starostni razliki od novinarke pred njim videl več držav, sedel v več odborih, sodeloval v več komisijah in si pridelal več nazivov, kot si jih mali novinar lahko predstavlja. Ton človeka, ki iz vseh izkušenj z mediji točno ve, komu lahko in komu ne more prodajati vnaprej pripravljenega gradiva. Promocijskega gradiva, če smo iskreni.

Spletni portal, najnižja izmed medijskih kast, pa čeprav spletni portal nacionalnega medija, pač ni CNN, BBC ali CBS, s katerimi Vlasic navadno operira. Pa čeprav bi od odvetnika, ki se ukvarja (tudi) z mednarodnim pravom in človekovimi pravicami, pričakovali, da bi vedel, da osnovno novinarsko poslanstvo ni služiti kot oglasna deska tega ali onega, ampak postavljanje vprašanj - včasih neprijetnih. Verjetno podobno, kot počne on v sodni dvorani.

Biblijske reference
"Vidiš, sam protislovij sploh ne vidim. Mislim, da ne glede na to, kje delaš, lahko težiš k temu, da bi s svojimi dejanji prispeval k pozitivnim spremembam v svetu," odgovori suvereno na (izsiljeno) vprašanje, ali se mu ne zdijo nekatere izmed njegovih številnih vlog malce nezdružljive - kot je denimo tista vojaka in študenta teologije. Ali pa sodelavca ameriškega obrambnega ministrstva in borca za človekove pravice. Predavatelja prava, ki je na svoji profilni sliki na Facebooku slikan ob lovcu ameriške narodne garde 113th Wing in ki kot svojo filozofijo rad citira izsek iz pisma Rimljanom (12:21): "Ne dovolite zlu, da nas prevzame, ampak premagajmo zlo z dobrim."

Ta izrek je vzel zelo dobesedno tudi pri "intervjuju", v katerem je še nekaj nadaljnjih (zlih?) vprašanj skušal speljati na program (dobrih) študentskih izmenjav. Ob tem pa še mimogrede poda subtilno kritiko Slovenije, kjer v nasprotju z naravno velikodušnimi ZDA nimamo najbolj razvite dobrodelnosti ("V ZDA smo vajeni dajati veliko v dobrodelne namene, v Sloveniji mislim, da ni tako. No, katerim organizacijam si ti v preteklem letu namenila kaj denarja? Imenuj dve!"). Na splošno Slovenijo, od koder je njegova družina "zbežala pred nacisti", omenja bolj ali manj samo v dveh povezavah - v povezavi s "čudovitim" programom izmenjave z ameriškimi študenti (kjer dobimo zdaj zvezdico) in v povezavi s tem, da nimamo bolj okrepljene, bolj angažirane in bolj oborožene obrambe/vojske (kjer si prislužimo črno piko).

O novinarskem privijanju
Iz intervjuja se ni skušal izviti s pričakovanim in povsem legitimnim "brez komentarja", je pa ameriškemu veleposlaniku Josephu Mussomeliju, ki je ravno prikorakal mimo, takoj potožil (vse v smehu, seveda), kako ga spodaj podpisana slovenska sedma sila "privija" in ga je "ukanila z nasmeškom" ter da ni pričakoval takih vprašanj, ampak se je hotel pogovarjati o krasnem programu, o katerem slovenski novinarji očitno ne vedo dovolj.

Na neki točki je doktor Vlasic samovoljno sklenil, da je intervju končan, vse povedano pa da je bilo "off the record" in da bi moral za vsak citat, ki bi ga želela uporabiti, prej dobiti dovoljenje "šefov". Kdo ti šefi so, sicer ni jasno - univerza Georgetown? Združeni narodi? Ameriška vlada? Ob tem velja še izpostaviti, da je ekipa MMC-ja ob robu Blejskega strateškega foruma brez težav, post festum "off the record" določb in naknadnih "odobritev šefov" opravila intervjuja tako z namestnico visoke komisarke Združenih narodov za človekove pravice Flavio Pansieri kot tudi s predstavnikom State Departmenta Hoytom Yeejem. S podobnimi vprašanji, kot smo jih zastavili Vlasicu.

Ameriško ozadje
Navsezadnje prav na univerzi, na kateri predava dr. Vlasic, pri novinarstvu predavajo tudi o pravilih novinarskega intervjuja ter razliki med "on the record", "off the record" in "ozadjem". In pod "on the record" šteje vse, kar ni vnaprej dogovorjeno za drugače. Gospod Yee to očitno dobro razume in ga za enega zunanjepolitičnega novinarja dokaj preprosta in osnovna vprašanja niso vrgla iz tira do te mere, da bi moral pošiljati intervju v predogled Johnu Kerryju. Zanimivo je, da vojak/odvetnik/profesor očitno ne premore tovrstnega obvladanja (profesionalnosti, spoštljivosti?).

Smo pa dobili s pogovorom z Vlasicem vseeno "ozadje", kot temu pravi on. Ozadje, ki ponuja dober vpogled v militaristični ameriški um in svet, v katerem za strelske pokole krivijo "ljudi, ne pištole", v katerem so okrcane države, ki ne vlagajo celega bogastva v obrambo, v katerem s precej nedvoumno pacifističnimi citati iz Biblije lahko upravičiš tudi vojaško agresijo in uničenje države na podlagi izmišljenih "dokazov" o kemičnem orožju in v katerem novinarja na vprašanje, ali ni odstavljanje diktatorjev vseeno problematično, in ne enoznačno, odpraviš z bushevsko "če niste z nami, ste proti nam" mantro "vidim, da ste vi na strani diktatorja".