Bila je to zgodba o ameriških vojakih v Angliji pred izkrcanjem v Normandiji in o njihovih ljubezenskih zapletih z domačimi dekleti. Mamo je film ganil, kot je lahko ganjen le nekdo iz njene generacije. Doživela je bombardiranja Beograda leta 1941 in 1945, del deklištva pa je preživela pod nemško okupacijo. Verjetno je zaradi tega imela tako rada Ruse, Britance in Američane, ali kakor jih je ona poimenovala, "Amre", in čeprav ni marala komunizma, partizane. Čutil sem nekaj tiste topline, ki jo je ona čutila. Saj sem tudi sam vzgojen v duhu protifašističnega boja, v katerem je bil udeležen oče in ki je združil tako različne ljudi in ljudstva.

Spomnil sem se tistega večera v kinu pred triintridesetimi leti in občutka solidarnosti z Ameriko, ki ga je obujal, ko sem nedavno gledal zelo dober film poljskega režiserja Jerzyja Skolimovskega Nujno ubijanje, ki letos prihaja v ljubljanski Kinodvor. Gre za talibana, ki zbeži iz ameriškega konvoja z ujetniki nekje na Poljskem sredi zime. Tisto, kar mi je najbolj padlo v oči, je, da so ameriški vojaki, ki ga lovijo, enako tako nediferencirani kot Nemci v kakšnem partizanskem filmu ter so njihove smrti enako nepomembne kot smrti podrepnikov glavnega negativca v bondijadah. Američani, junaki druge svetovne vojne, so se spremenili v najbolj plebejske filmske zlobneže: zasliševalce, mučitelje in anonimne preganjalce.

Daleč od Normandije
Leta 1967 je Bernard Fresson v vlogi francoskega intelektualca v filmu Daleč od Vietnama, ki ga je naredila skupina režiserjev kot protest proti vojni v jugovzhodni Aziji, najbolj neposredno izrazil dilemo Amerike za veliko Evropejcev svoje generacije. "Vedno jih bom ljubil," reče Fresson, ki igra veterana francoskega odporniškega gibanja. "Do konca dni bom ubijal Nemce in ljubil Američane. Ampak Američani so za Vietnamce Nemci. Zadeve so se zakomplicirale."

To je bilo 22 let po koncu druge svetovne vojne. Zdaj pa smo v novem stoletju, pravzaprav tisočletju, in druga svetovna vojna je nekaj, kar se je zgodilo sredi prejšnjega stoletja. Dogodki, kot je berlinski zračni most leta 1948, pa celo zaključnica bosanske vojne, ki jo je omogočila ameriška vojna intervencija leta 1995, so tudi že del prejšnjega stoletja. Moja je verjetno zadnja generacija, v kateri se najdejo ljudje, ki so jim takšne stvari pomembne.

Veliko je razlogov za padec ugleda Američanov po svetu in v filmu. Gre za logiko imperija, ki jo ljudje zunaj meja ZDA, pa tudi v ZDA, doživljajo, kot nadležno, arogantno in nevarno ter kot blokado pred nujnimi družbenimi spremembami. Morda pa je največja težava prav v tem, da se edina velesila na svetu ni bojevala proti sovražniku enake moči, vse od bojevanja s tretjim rajhom in japonskim imperijem. Takrat je bila Amerika članica mednarodne koalicije v boju proti največjemu superzlobnežu dvajsetega stoletja. Od takrat lahko gledamo, kako ZDA bombardira v glavnem kmečke dežele tretjega sveta in se bojuje s kmeti, verniki, gverilo in z vsemi, razen z moderno razvito vojno silo.

Ni princesa Leia Vietnamka?
Lahko rečemo, da je Jerzy Skolimowski "plačal" za svoj film Nujno ubijanje z vlogo v velespektaklu Maščevalci Jossa Whedona, kjer igra zlobnega ruskega generala, ki ga temeljito pretepe ameriška agentka Scarlett Johansson. Stari poljski ikonoklast Skolimowski ni edina povezava med Nujnim ubijanjem in Maščevalci. Drugi poskuša popraviti sliko Amerike, ki ga ponuja prvi. Zato pa mora vstopiti v svet znanstvene fantastike in superjunakov. Whedonov film je najnovejša ameriška uspešnica, ki postavi Ameriko v vlogo reveža, ki se mora bojevati proti superiorni sili. V filmih, kot so Dan neodvisnosti, Spielbergova Vojna svetov, Bojna ladja, Jekleno nebo (v katerem naj bi se vrnili sami nacisti; preživeli so na „temni strani meseca“) ter Maščevalci, je Amerika soočena s sovražnikom, ki je tako tehnološko superioren ZDA, kot so ZDA tehnološko superiorne Vietnamu, Afganistanu in Iraku. Nekaj takšnega smo lahko videli že v Lucasovi Vojni zvezd, posneti dve leti po koncu ameriške vojne v Vietnamu. Niso Princesa Leia in njeni pajdaši pravzaprav Vietnamci in Zli imperij, ki jih lovi Amerika? Kdo, razen Amerike, lahko ustvari orožje, kot je Zvezda smrti (Death Star), ki uničuje cele planete?

Bojna ladja vsebuje vse potrebne elemente: ameriška mornarica vodi boj proti vsemogočnim vesoljcem, vražji fant dokaže, da je kljub vsemu pravi vojak (in ne samo, da dobi punco, ampak si tudi zasluži spoštovanje njenega očeta, nepopustljivega admirala). Tu je pohabljen in ogorčen veteran, ki v boju spet najde razlog za življenje in na koncu dobi priznanje od svoje države. Film si celo prisvoji Fortunate Son, protivojno in protimilitaristično pesem skupine Creedence Clearwater Revival kot del svojega patriotskega in militarističnega avdiovizualnega arzenala.

Loki in čitavrske horde
Whedonovi Maščevalci so bolj ideološko večplastna zadeva. Whedonov duhoviti in pametni scenarij ne pušča dvoma, da imajo tako ameriška vlada kot sami superjunaki krvave roke. Vseeno pa je eden najjasnejših primerov filmov, v katerih se ZDA bojujejo proti superiornemu sovražniku: skandinavski bog Loki in horde grozljivih vesoljskih vojakov, imenovani Čitavri, napadejo Zemljo, natančneje New York. In čeprav ima Amerika ne le vsemogočno paravojaško obveščevalno službo O.B.O.D, ki dela, kar hoče, ter skupino superjunakov na svoji strani, je še vedno le David, ki se bojuje proti Goljatu. "So tako nadmogočni, da je to obupno in smešno," reče junaški polkovnik Nick Fury .

Ti spektakli obujajo strahove o množičnem uničenju in rušenju mest, ki so del ameriškega filma od druge svetovne vojne in so dobili nov zagon po 11. septembru. Zdi se mi, da gre tudi za spoznanje, da ameriške vojne niso več proti enakovrednim nasprotnikom; da vse od Vietnama nekaj zares ni v redu. Maščevalci ter podobni filmi delujejo kot poskus vrniti Ameriki status dobrega fanta, najboljšega med nami, ter nekako izbrisati pravo podobo ameriškega bojevanja. Tudi moja mati bi navijala za talibana na begu v filmu Skolimowskega. Nagonsko navijamo za slabšega, ne za najmočnejšo vojsko na svetu. Da bi tako navijali za močno Ameriko, pa so potrebni Loki in čitavrske horde.

Andrej Gustinčič