Foxcatcher: boj z norostjo (Foxcatcher, 2014, Bennett Miller) – Zelo čuden, lahko bi rekli čudaški košček Amerike, v katerem se srečata kapitalizem, rokoborba, patriotizem, homoerotika, blaznost in umor. Milijarder John E. du Pont je dovolj bogat, da ustvari svojo fantazijo, da trenira ekipo rokoborcev, čeprav o športu sam ne ve nič. Tragedija pride, ko se njegov fantazijski svet začne rušiti. Millerjeva režija je občasno okorna, ampak film ustvari mrazeče ozračje in občutek vedno prisotne izprijenosti in dekadence. Mraz ostane z gledalcem tudi po koncu filma.

Leviatan (Leviafan, 2014, Andrej Zvjagincev) – Morda je najbolj pretresljiva prvina tega zelo dobrega ruskega filma usoda moskovskega advokata Dimitrija, ki pride daleč na severozahod Ruske federacije, da bi pomagal staremu prijatelju, ki mu krajevni oblastnik želi odvzeti parcelo zemlje. Če bi bil to stari hollywoodski film, bi čednega Dimitrija verjetno igral Gregory Peck in bi na koncu zmagala pravičnost. Ampak Dimitrij ni tako plemenit, kot se zdi, in se vrne v Moskvo pretepen in ponižan. To je blodnjak kapitalizma in moči v Putinovi Rusiji. Gre za korupcijo in moč primitivizma na tako prepričljivem prizorišču, da čutimo mrzel veter z Barentsovega morja. To je siv in nenehno neprijeten film, in prav takšen tudi mora biti.

Mladost (Youth/ La giovinezza, 2015, Paolo Sorrentino) – Ne tako dober kot režiserjeva Neskončna lepota (La grande bellezza, 2013) in še posebej Mogočnež (Il divo: La spettacolare vita di Giulio Andreotti, 2008), ampak vseeno občasno očarljiv (in občasno banalen) film o likih, mladih, a posebej starih, ki preživljajo velike življenjske preobrate v luksuznem, sanjskem alpskem hotelu. Mladost je toplejša in intimnejša od Sorrentinovih prejšnjih filmov. Občasno pa deluje očitno, na prvo žogo, obrabljeno. Tokrat je manj zanimiva režiserjeva fellinijevska vizualna poetika kot intimna drama med liki, posebej med Michaelom Cainom in Rachel Weisz, očetom in hčerjo, ki ju združuje in ločuje tragična usoda njegove žene. Film ponuja tudi mnogo drugih užitkov v svojih zgodbah o ponižanjih, ki jih prinaša starost, o zadnjih velikih upih in razočaranjih, pa tudi o občasnih zmagah in preobratih.

Morilka (Nie yin niang/The Assassin, 2015, Hsjao-Hsjen Hov) – Film leta je zame ta transcendentna drama o prebujanju vesti nepremagljive poklicne morilke na Kitajskem v osmem stoletju. Morilka Nje Jinnjang (sijajna Šu Ći) je poslana, da ubije poglavarja neke pokrajine, ki je njen bivši zaročenec. V duši pa ni morilka, in namesto da bi ga ubila, postane neke vrste angel varuh. To je film učinkovite minimalistične glasbe in velikega vizualnega bogastva: nebo, barve rje, pretanjeni kostumi in šminka in, v enem prizoru, zavese, katerih valovanje subtilno spreminja igro luči v sobi. Osupljivo bogastvo barv in gibanja popolno zrcali zapletenost političnih, družinskih in osebnih odnosov v zgodbi o junakinji, ki doseže pravo človečnost. Mojstrovina.

45 let (45 years, 2015, Andrew Haigh) – Tisto, kar dvigne to dramo o breznu, ki se odpre pred parom, ki je skupaj skoraj pol stoletja, sta velika Charlotte Rampling in Tom Courteney. Pod Haighovo jasno in spretno režijo ustvarita podrobnosti strahu, jeze, dojemanja izpuščenih priložnosti. Dobra drama o ženski, ki naenkrat odkrije, da je njeno zakonsko življenje zasnovano na laži, malo spominja na kratko zgodbo Mrtvi (The Dead) Jamesa Joycea in na film, ki ga je po njej posnel John Huston leta 1987. Rampling in Courteney, prava junaka britanske kinematografije, pa jo naredita več kot dobro, skoraj veličastno.

Pobesneli Max: Cesta besa (Mad Max: Fury Road, 2015, George Miller) – V prvi polovici filma vsi drvijo v eno smer, v drugi polovici pa v drugo smer, kot da gre za kakšen filmski vic. Millerjeva vrnitev k junaku, s katerim je postal slaven, je neverjetna vaja iz kinetike, v kateri se vrtijo ideje o kapitalizmu, o ženskih in moških arhetipih, verski blaznosti, spakah vseh vrst in spolnosti od skrajnega mačizma prek androginosti do skrajne feminilnosti. Tom Hardy ni najbolj karizmatičen junak, ampak je tu v glavnem zato, da pomaga odlični Charlize Theron kot vztrajni bojevnici z imenom Furiosa, kar je tudi dobro ime za sam film.

Sicario: Onkraj zakona (Sicario, 2015, Denis Villeneuve) – Mlada in idealistična agentka FBI Kate (Emily Blunt) se pridruži lovu na mehiškega preprodajalca mamil, in se ne more prilagoditi pravemu, nemoralnemu namenu misije. Za veliko filmov se reče, da so subverzivni, pa se lahko vprašamo, ali zares so; še posebej, če so tako »izvirni« in »nekomercialni«, da si jih ogleda premalo ljudi, da bi imeli kakršen koli učinek. Ta nelagodni, nasilni in nepredvidljivi film je antiteza 00:30 - Tajni operaciji (Zero Dark Thirty, 2012) Kathryn Bigelow, v katerem junakinja obvlada svoj gnus nad nalogo in se pridruži pravičnem boju. Sicario uporablja zgodbo in like, ki so dobro znani iz hollywoodskih srhljivk – izkušeni stari agent ali skrivnostni tujec – da bi jih obrnil na glavo in pokazal porazno sliko ameriške vojne proti mamilom, ki se nanaša tudi na vojno proti terorizmu. Villeneuve zna dobro naslikati prizorišča, naj gre za ulice Juáreza, kjer obglavljena trupla visijo z mostov, ali blok, v katerem živi junakinja, ki je videti kot eden najbolj tihih in osamljenih prostorov na svetu.

Teater ubijanja (The Act of Killing, 2012, Joshua Oppenheimer)/Pogled tišine (The Look of Silence, 2014, Joshua Oppenheimer) – Oppenheimerjev diptih o indonezijskem genocidu, ko je bilo po vojaškem puču leta 1965 masakriranih milijon ljudi, obtoženih, da so komunisti, je monumentalno delo. V Teatru ubijanja je krivcem pustil, da povejo zgodbo na svoj način – in tako vidimo nadrealistično mešanico ideologije, hollywoodskih filmov, popovskih pesmi, nacionalizma, mačizma in kretenizma, ki je gnala morilce. To je prvič, da se je dokumentarist spustil v samo psiho tistih, ki so izvedli genocid, in izkušnja je osupljiva. Pogled tišine govori o žrtvah in je tako neizogibno bolj umirjen, saj si kičasto razkazovanje lahko privoščijo le tisti, ki imajo moč. Pogumni Adi, ki so mu brutalno ubili starejšega brata, pri moških, za katere sta besedi »morilec« in »iztrebitev« nekaj plemenitega, in ki brezsramno govorijo o rezanju grl in pitju krvi išče vsaj neki znak kesanja. Filma nista le slika preteklosti, ampak tudi slika države, v kateri so izvrševalci genocida napisali njeno zgodovino in zgradili družbo na krvi in lažeh.

Višja sila (Force Majeure/Turist, 2014, Ruben Östlund) – Od vseh filmov, ki smo si jih lahko ogledali v Sloveniji v letu 2015, Östlundova Višja sila najjasneje kaže splošno propadanje podobe moških v današnjem svetu. To ga dela za verjetno najbolj značilen (če ne že najboljši) film leta, pa morda tudi novega tisočletja. Oče zbeži pred plazom in pusti ženo in otroka na cedilu. Odkritje njegove strahopetnosti spremeni vse v zakonu. Duhovit (občasno zelo smešen) film, ki zabode prav v najbolj bolečo točko moškosti.

Vrnitev domov (Gui lai/Coming Home, 2014, Džang Jimov) – Vsak komunizem nosi svoje travme iz preteklosti. Za jugoslovanski je bila glavna travma Titov prelom s Stalinom in pregoni, ki so mu sledili, in kar nekaj filmov je bilo posnetih na to temo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Za Slovence so najbolj boleča tema povojni poboji. Za Kitajce pa je to kulturna revolucija Mao Cetunga, ki je v osrčju te boleče hvalnice zakonski ljubezni in zvestobi. Lu je aretiran iz političnih razlogov. Ko se veliko let pozneje vrne domov, ga žena sploh ne prepozna. Na dan pridejo skrite izdaje in svinjarije, vključno z vlogo, ki jo je pri očetovi aretaciji iz čisto najstniških in zasebnih razlogov odigrala hči Dan Dan. Izjemno čustven film, ki je pogosto na robu sentimentalnosti, a sta igra in režija tako dobri, da filmu to lahko odpustimo. Na koncu nas pusti s pretresljivo podobo preživelih tega strašnega ideološkega eksperimenta.

Vredni omembe

Amy (2015, Asif Kapadia) – Pristop, ki ga ima režiser do pevke Amy Winehouse, je morda vprašljiv, ampak film razkaže njen veliki dar v polnem sijaju.

Citizenfour (2014, Laura Poitras) – Ali: Kako je Edward Snowden pretresel svet. Nekaj časa v družbi enega najpogumnejših in najbolj osamljenih Američanov.

Črna maša (Black Mass, 2015, Scott Cooper) – Gangsterski film stare šole. Če bi režija bila malce manj rutinska, bi postal klasika.

Daleč od ljudi (Loin des hommes/Far From Men, 2014, David Oelhoffen) – Kljub stereotipno pogumnemu Evropejcu in strahopetnemu Arabcu je to močan film o ljudeh, ujetih v vrtincu političnega preobrata.

Ex_Machina (2015, Alex Garland) – Duhovita in inteligentna znanstvena fantastika o manipulaciji med spoloma in prebujenjem vesti. Deloma feministična alegorija, deloma upodobitev moških strahov pred ženskim maščevanjem, Ex_Machina je letošnji Ni je več.

Pleme (Plemya, 2014, Miroslav Slaboshpitsky) – Nenavadna drama, postavljena v gluhonemnico, je posneta v znakovnem jeziku, tako da gledalec doživlja like skozi njihov telesni govor. Rezultat je brutalen, izjemno dobro zrežiran in spomina vreden.

Vojna zvezd: Sila se prebuja (Star Wars: The Force Awakens, 2915, J. J. Abrams) – Dobra mladinska pustolovščina, ki ponuja nekaj tudi nam, starim nostalgikom; posebej v obliki Harrisona Forda kot ostarelega Hana Sola, ki je spet postal vesoljski potepuh, potem ko mu je propadel zakon in sin postal delinkvent. Po treh slabih filmih se je sila spet prebudila.
Pohvale vredni so še:

Michael Fassbender in Marion Cotillard v Macbethu (2015, Justin Kurzel), Tom Hardy kot dvojčka Kray v Legendi (Legend, 2015, Brian Hegeland), Imogen Poots v Takšni pač je (She's Funny That Way, 2014, Peter Bogdanovich), Agata Kulesza v Idi (2013, Pawel Pawlikowski) in Bradley Cooper v Ostrostrelcu (American Sniper, 2014, Clint Eastwood).