Po kateri koli poti, na koncu lahko priznajo vse skupaj tudi kot neljubo napako.

Trumpov tabor je neuspešno vložil približno šestdeset tožb. Nobena od obtožb volilnih goljufij ni dobila potrditve na sodiščih. Zvezne države so izide uradno potrdile. Elektorski kolegij je izvolil Joeja Bidna. Celo delu republikanske elite se je uspelo sprijazniti s predsednikovim porazom, čeprav skupini republikanskih senatorjev in kongresnikov politična preračunljivost narekuje drugačno taktiko. Po dveh mesecih agonije prehodnega obdobja se tudi po prestopu v leto novega upanja v Washingtonu tako ni še nič spremenilo. Nasprotno, Združene države čakata dva tedna končne preizkušnje, ali bo republika vzdržala pritisk. Tragedija je, da vsaka stran meni, da se bo to zgodilo izključno v primeru njene zmage. Ni pa to edina razsežnost tragedije.

Kritiki Donalda Trumpa se nemirno prestopajo. Objava posnetka in prepisa predsednikovega sobotnega telefonskega pogovora z georgijskim državnim sekretarjem je sprožila nestvarne zahteve po Trumpovem odstopu ali celo novi ustavni obtožbi. Za nekatere gre kar za Trumpov poskus državnega prevrata, vsekakor pa dokončni dokaz njegovih avtoritarnih teženj. Ta občutek je okrepilo s pogovorom sicer nepovezano, a časovno popolnoma sovpadajoče javno pismo desetih nekdanjih obrambnih ministrov. Vseh še živečih ameriških obrambnih ministrov, če smo natančni. Skupina, v njej sta tudi odstavljena Trumpova ministra Mark Esper in Jim Mattis, opozarja, da vojska prisega ustavi in ne posamezni stranki, zato ne more in ne sme biti dejavnik v morebitnih predsednikovih načrtih. Po njihovih besedah je miren prenos oblasti – kar je preizkušnja letošnjega januarja – temelj ameriške demokracije.

"Od kod pa ste? Iz Slovenije? Zelo zanimivo. Pa vas zanima tukajšnje dogajanje? Kakšno pa je pravzaprav vaše mnenje?" Visokorasla moška brez mask, ki so v Washingtonu sicer obvezne tudi na prostem, sta me radovedno gledala. Stali smo na blatni livadi za Belo hišo, kamera je bila že povezana z Ljubljano, čakal sem na vklop v sinočnje Odmeve. Nisem bil navdušen nad pogovorom v trenutku, ko se moram osredotočiti zgolj na to, kar nameravam povedati v oddaji. Moja običajna metoda je namreč zgoščevanje misli, ne vnaprej pripravljeno besedilo. "Ste gledali zaslišanja v georgijskem senatu? Pa ko so govorili o Bidnovih poslih v Ukrajini?" Sogovornika, za katera se je izkazalo, da sta iz Arkansasa in sta prišla na proteste, ki jih je v sredo sklical predsednik Trump, kar nista odnehala. "Veste, zame niti ni tako pomembno, kdo je zmagal, v vsakem primeru bo vaš predsednik. Ampak na vašem mestu bi gledal na sodišča. Brez njihove razsodbe ne more nič obveljati kot dokaz. In do zdaj nobenega dokaza ni bilo."

Moje stališče o pomanjkanju dokazov sicer ni padlo na plodna tla, a glede pomena sodišč sta se možakarja strinjala. "Oblast mora biti ljudska, od ljudi. Ne za ljudi, ker te v tem primeru v nekaj sili in ovira osebno svobodo," je dejal bradati. V srčiki prej omenjene tragedije stoji prav prostodušno, iskreno prepričanje polovice države, da z volitvami nekaj ni bilo v redu. Podpira ga Trumpovo stališče, da je pač treba poiskati dokaze, prilagojene "resnici". Ta naj bi očitno obstajala sama po sebi, jasna, znana in bleščeča, vidna vsem. Predsednik se je namreč brez kakršnih koli pomislekov s sekretarjem Raffenspergerjem pogovarjal v navzočnosti šefa svojega kabineta in svetovalcev oziroma odvetnikov. Ampak Trump se je tudi brez dlake na jeziku tistega – zdi se tako daljnega – poletja 2019 na podoben način pogovarjal z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim in si prislužil ustavno obtožbo. "No, rad bi, da nam naredite uslugo!" Samozavest, predrznost ali popolno nezavedanje dejanskega sporočila?

Dolgo sem razmišljal, na kaj me pravzaprav vse skupaj spominja. Nato me je prešinilo in na hitro sem preletel Citadelo Archibalda Cronina, prebrano še v mladosti. Čevljar Harry Vidler, sicer bolnik glavnega junaka Andrewa Masona, umre pod skalpelom mondenega kirurga z londonskega West Enda Charlesa Ivoryja. Masonu to spremeni življenje. Posredoval je namreč, da Vidlerja operira prav njegov znanec in zaslužkarski kolega Ivory. Vidlerjeva žena je za to namenila vse družinske prihranke. A izkaže se, da je Ivory navaden mazač, ki ni sposoben rutinske operacije hemoragične kile. Tega seveda ne prizna, velikodušno privoli v popust zaradi "znanstva", operira, ubije bolnika, vdovi pa z užaloščenim obrazom in brez kančka slabe vesti zatrdi, da so storili vse, da bi rešili življenje njenega moža. In seveda se spremeni v Masonovega sovražnika. Nekaj podobnega se je Združenim državam Amerike zgodilo z Donaldom Trumpom. Zlati dečko newyorške visoke družbe s sumljivim slovesom je postal predsednik, nato pa šaril po telesu ameriškega političnega življenja, da je začelo krvaveti. Ne bom trdil, da je predrl hemoragično kilo. Ne še. Vsekakor pa to lahko naredi. Donald Trump je tako zaverovan v svoj prav, da niti ne opazi, kako uničujoče njegove poteze vplivajo na ameriško družbo. Če ga to sploh zanima.

Na koncu bodo Združene države Amerike Donaldu Trumpu sicer lahko hvaležne, če le prihodnji dnevi ne bodo prinesli nasilja in večjih pretresov. Ne, ker je Trump vztrajnosti dal nov odtenek, ampak ker je pokazal, kako slabo zavarovan je ameriški pravni sistem. Nepripravljen na soočenje s človekom, ki ne pozna meja. Prihodnja leta bi lahko namenili za njegovo utrditev.

Trump namreč sistem izziva z novimi in novimi prijemi, kakršnih še ni bilo. Če bi želel kongres spremeniti volilne izide, bi morala o tem ločeno glasovati oba domova, ker pa imajo v predstavniškem domu še zmeraj večino demokrati, to ni prav verjetno. Lahko pa se zgodi nekaj drugega. Zakona o volilnem štetju od 19. stoletja, ko je bil sprejet, še ni bilo treba upoštevati v vsej njegovi razsežnosti. Ni se še namreč zgodilo, da novi kongres na januarskem skupnem zasedanju ne bi potrdil volilnih izidov, ampak namesto tega pet dni zavlačeval z razpravami. To je namreč zakonski rok, po katerem morata domova izide potrditi. Če ne, stopi v veljavo 12. ustavno dopolnilo, ki narekuje predstavniškemu domu, da glasuje nemudoma. Vendar ne na običajen način "en kongresnik – en glas", ampak dobi en glas kongresna delegacija posamezne zvezne države. Republikanci imajo več državnih delegacij, medtem ko so demokratske delegacije številčnejše. Takšno glasovanje bi pomenilo ponovno izvolitev Donalda Trumpa in verjetno predrtje hemoragične kile.

Medtem ko so številni skeptiki v Donaldu Trumpu že od samega začetka prepoznavali sleparja, trgovca s kačjim oljem iz ameriških vesternov, je uporabno tudi Croninovo spoznanje. Sijaj je pogosto lažen, prekriva pa slab značaj, zlorabe, tudi zločin. Lahko prisluženi denar običajno nima čistega izvora. Z drugimi besedami, ni vse zlato, kar se sveti, človek pa to spozna, ko je zvest samemu sebi. A poleg demokratskih institucij je Donald Trump na preizkušnjo postavil tudi ameriškega človeka. Po razlago, zakaj je bil pri tem tako uspešen, lahko sežemo k ameriškemu psihologu morale Jonathanu Haidtu. V svoji knjigi Pravičniški um (The Righteous Mind, 2012) o morali razmišlja na funkcionalen način, kot o nizu vrednot, norm, praks, identitet, institucij, tehnologij in psiholoških mehanizmov, ki izvirajo iz njih, in s katerimi ljudje upravljamo lastne interese ter tako omogočamo obstoj in delovanje družb. Izlušči tri funkcionalne moralne sisteme Zahoda: konservativnega, libertarnega in liberalnega. Težava pa je, da se ljudje iz različnih sistemov običajno ne razumejo. Človek najprej zmeraj sklepa intuitivno, pri čemer vrednoti po ključu dobrega in zla v skladu z lastno predstavo. Zato toliko nesporazumov, nasprotovanj in tudi sovraštva.

Moška za Belo hišo sta bila prav simpatična. Prijazna, zvedava in neposredna. Obenem pa sta bila predstavnika "rdeče" Amerike, kakršni so v Washingtonu redkost. "Morate enkrat v Arkansas. Zelo lepo je tam", je dejal eden izmed njiju.