"Podatki kažejo, da je testiranja resnično več, ampak virus se širi bistveno hitreje, zato je toliko izidov pozitivnih."

Tako je eden najbolj prepoznavnih obrazov televizije Fox News Chris Wallace komentiral svoj nedeljski intervju z Donaldom Trumpom. Nič nenavadnega, da predsednik misli, da niti Fox ni več to, kar je nekoč bil. Ali kar naj bi bil.

Chris Wallace, ki že od leta 2003 vodi nedeljsko jutranjo pogovorno oddajo na Foxu, je namreč ves čas zvenel, kot da citira Bruta v tretjem dejanju Shakespearovega Julija Cezarja: "Ne da nisem ljubil Cezarja, le Rim ljubim bolj." Ni se namreč ustavil pred predsednikovimi interpretacijami dogajanja, lastnih potez, statistike in besed drugih, zlasti Joeja Bidna, ampak dosledno, ne da bi se za trenutek zmedel, vztrajal pri dejstvih. In obenem ostal zvest Foxovi liniji.

Izkazalo se je, da se je tako dobro pripravil, da je celo opravil test za Alzheimerjevo bolezen, s katerim se je med pogovorom pohvalil predsednik, ponosen, da je pravilno odgovoril na vsa vprašanja, tudi najtežja, ki jih ne Joe Biden in niti Chris Wallace naj ne bi bila sposobna pravilno rešiti. Tako predsednik.

Na njegovo nesrečo ne le, da je Wallaceu ta podvig uspel, novinar je tako vedel tudi, da kognitivni test – gre za t. i. vprašalnik MoCA (Montreal Cognitive Asessment), kjer mora vprašani med drugim navesti datum, kraj in državo, v kateri se nahaja v trenutku reševanja testa, narisati uro s kazalcema, ki kažeta deset minut čez enajsto, šteti nazaj in podobno – za zdravega človeka ni omembe vredna ovira.

Če je kdo pozabil predsednikove predloge o preučevanju možnosti vbrizgavanja razkužil kot učinkovite terapije za covid-19, ga je dobre tri mesece pred volitvami Donald Trump tako sam spomnil na razsežnost svojih obzorij. A prizor ima tudi pozitivno plat. Če vse drži, predsedniku Trumpu ne grozi Alzheimerjeva bolezen, kar je nedvomno dobro.

Merjenja javnega mnenja predsedniku ne kažejo naklonjene podobe, konec tedna pa se je prvič pokazalo, da ljudje Donaldu Trumpu ne zaupajo več niti na gospodarskem področju. Bela hiše se je prav v tem trenutku odločila obuditi novinarske konference na temo pandemije. Donald Trump je nastopil sam, brez spremstva članov posebne skupine, zadržano, dokaj stvarno.

Sorodna novica Trump po novem za maske: "Postalo bo še slabše, preden bo bolje."

Po zanikanju in zavračanju dokazov, napovedih krčenja sredstev za teste in sledenje okužbam, nasprotovanju maskam, kar je v ZDA preraslo v pravo politično gibanje, zanikanju težav na terenu in zahtevah po odpiranju gospodarstva in javnega življenja ter jeseni šol ne glede na razmere, je pred ameriško javnost stopila nekoliko drugačna podoba Donalda Trumpa.

Predsednik sicer ni ponudil konkretnih strategij za reševanje razmer, je pa priporočil nošenje mask, kar je zdaj zanj domoljubno dejanje, in priznal, da bo nekaj časa šlo navzdol, preden se bodo razmere izboljšale.

Je bilo prestopanje meja do zdaj potrebno, da je bilo videti, kot da je Donald Trump zgolj zaradi naštetega doživel metamorfozo in se prelevil v državnika?

Dejstvo je, da Združene države Amerike potrebujejo prav državnika, predsednika, ki nagovarja državljane in ne kandidata, ki se obrača zgolj k svojim privržencem, za njim pa se nemirno prestopa celo njegova lastna stranka. Teža dokazov s terena je pretežka in pandemija mora vstopiti v njegovo predvolilno kampanjo, čeprav jo predsednik želi ignorirati, kar po ocenah opazovalcev velja za poskus političnega samomora. Virus je nekaj, s čimer se soočajo vsi Američani, ne glede na družbeni sloj, raso, izobrazbo, kraj bivanja ali, konec koncev, sprejemanje pandemije kot stvarne grožnje.

Nič manj zanimivo vprašanje pa je, kako se bo predsednik po metamorfozi soočil z drugo ključno temo teh volitev – s sistemskim rasizmom in protesti. Donald Trump govori o nemirih, plenjenju, anarhistih, radikalni levici, zanika sistemski značaj rasizma v ZDA. Če je že mimogrede govoril o mirnih protestih, jih je dopuščal ne zaradi vzrokov, ampak zaradi prvega dopolnila k ustavi, ki daje državljanom pravico do zbiranja.

Nato je prestopil Rubikon in v nasprotju z voljo lokalnih oblasti na ulice Washingtona in Portlanda poslal enote zveznih ministrstev za domovinsko varnost in pravosodje v neoznačenih uniformah in vozilih, ki so se nad množico spravili s solzivcem in gumijastimi naboji. Tako kot je zahtevala washingtonska županja Muriel Bowser, tudi njen portlandski kolega Tom Wheeler želi, da te enote mesto zapustijo. Oregon zaradi tega toži zvezno vlado.

Ampak ne le, da je predsednik v intervjuju z Wallaceom zatrdil, da so ti uniformiranci izraz skrbi za Portlandčane in poslana pomoč, ker mestne in državne oblasti vse skupaj opazujejo križem rok, zdaj zvezne oblasti nenadoma zatrjujejo, da so uniforme označene, uporaba neoznačenih vozil pa popolna rutina na vseh ravneh delovanja ameriških represivnih organov.

Prepoznate obrazec? Čeprav teren govori nekaj povsem drugega, zvezna vlada vztrajno trdi nasprotno in obtožuje, da vsi drugi lažejo. Kot v primeru pandemije. Lahko v tem primeru pričakujemo spremembo naracije? Predsednik je v nedeljo govoril, da je pripravljen te enote poslati tudi v Chicago, New York, Detroit, Baltimore in drugam, dva dni kasneje vršilec ministra za domovinsko varnost Chad Wolf trdi, da je Portland edinstveni primer.

Prizori iz Portlanda vznemirjajo. Tisti z neoznačenimi uniformami, na katerih je videti le napis "policija", pa tudi tisti, ki prikazujejo poslopje sodišča, tarče dogajanja noč za nočjo. Zakaj demokratske oblasti najbolj problematičnih mest, ki si ves čas prizadevajo protestnike razumeti, jim prisluhniti – v Portlandu so policiji junija prepovedali uporabo določenih sredstev, kot je solzivec – ne morejo obvladati nasilnih manjšin? Ker se bližajo volitve? Pa saj so tudi v Seattlu na koncu sami brez zvezne pomoči pa tudi brez fanfar opravili s t. i. imenovano avtonomno cono, v kateri so se, ker ni bilo policije, ljudje začeli streljati.

Da, ljudje smo šibki. V trenutku, ko bi te manjšine lahko nekaj dosegle, začnejo pokati njihovi najšibkejši členi. Zato bi moralo biti vsakomur jasno, da je odpravljanje krivic dolgotrajni proces spoznavanja, priznavanja, navajanja in zorenja, katerega manjši del je podpis pod črko zakona. Tak proces pa lahko vodi le človek, ki svojo državo in ljudi, ki jo naseljujejo, spoštuje. Voditelj. Ne stranke, ampak države. Ki zna presoditi, katera dejanja so ustavno sporna ali bodo zlahka interpretirana kot takšna. In če sploh v trenutku slabosti pomisli nanje, se zanje vsekakor ne odloči, ker ve, da poglabljajo razdor. Ki sodeluje z nasprotniki. Če ne zaradi drugega, pa zato, da jim zapre usta.

Bela hiša mora trdno računati na kratkost spomina volivcev, če meni, da bo metamorfoza pred volitvami ljudi prepričala o sprejemljivosti ponovnega mandata. Donald Trump bi po mnenju številnih opazovalcev z gospodarskimi kazalci z začetka leta novembra brez prevelikih težav zmagal. Tudi s pandemijo je pravzaprav dobil priložnost, da Američanom dokaže, da mu je mar. Ker do zdaj ni bilo niti najmanjšega namiga na kaj takšnega, lahko upravičeno domnevamo, da bi bila to laž, ampak za človeka s tolikšno kilometrino laganja nikakršna ovira. Je tudi to po metamorfozi stvar preteklosti? Lahko Američani pozabijo tudi izbruh nedeljske iskrenosti, zaradi katerega je čeljust obvisela tudi Chrisu Wallaceu?

Donald Trump je prostodušno priznal, da izidov novembrskih volitev ne bo priznal, dokler jih ne vidi. Morda je to res govoril nek popolnoma drugi Donald Trump, ki z zdajšnjim nima nobene povezave. Da bi v to verjeli, bi morala biti izpolnjena vsaj dva pogoja. Nihče ni rekel, da metamorfoz ne bo več, in kolegica z The New York Posta ga ne bi smela izzvati z vprašanjem o partnerki pokojnega pedofilskega milijonarja Jeffreyja Epsteina, Ghislaine Maxwell. Nobena skrivnost ni, da sta zakonca Trump prijateljevala z Epsteinom in Maxwellovo, ki se zdaj sooča z obtožbami, da je bila pravzaprav zvodnica, ki je skrbela za Epsteinove stike z mladoletnicami.

Trumpov odgovor, da ne sledi Maxwellovi, da pa ji želi vse dobro, kar je sprožilo plaz zgražanja, je nakazal, da kakšne posebne metamorfoze pravzaprav niti ni bilo. Predsednik je le dokazal, da lahko bere s teleprinterja. A vaja bralne discipline se je končala takoj, ko so nepredvidena novinarska vprašanja predsedniku omogočila svobodno odgovarjanje.