Skušnjava, da enako odgovorimo na vprašanje, ali so odnosi med Združenimi državami Amerike in Kitajsko v sklepnem delu mandata Donalda Trumpa prestopili Rubikon in zapluli v še bolj sovražne vode, je velika. Slikovite primerjave s kitajskim presojanjem dogajanja v kontekstu njihove večtisočletne zgodovine ne pokvari niti dejstvo, da je Džou Enlaj imel v mislih pariško vrenje leta 1968 in da je šlo z letom 1789 pravzaprav za prevajalsko napako. Težko je opredeljevati trajnost nakazanih premikov na tako občutljivem področju, kot je zunanja politika svetovnih velesil tik pred predsedniškimi volitvami v Združenih državah Amerike. Obenem pa je stopnjevanje napetosti v fazi pričakovanja dejstvo.

V zadnjem desetletju in pol so ameriško-kitajski odnosi doživeli dva popolnoma različna pristopa, a nobeden od njiju ni dal želenih rezultatov. Barack Obama je s svojim izrazito globalističnim pogledom na zunanjo politiko, z vključevanjem ZDA v najrazličnejše mednarodne povezave in s krepitvijo mehke ameriške moči ponudil Kitajski položaj enakopravne partnerice. Donald Trump je v skladu s svojim zavračanjem globalizma in večstranskega dogovarjanja, za katerega meni, da ZDA zgolj jemlje manevrski prostor, izbral diametralno nasprotno pot, katere prvi korak je bil izstop ZDA iz komaj podpisanega čezpacifiškega partnerstva že januarja 2017, neposredno po nastopu mandata. Države so kot ljudje, polne nezaupanja, dogovarjajo se s figami v žepu in iščejo priložnosti, kako preigrati nasprotno stran, pa čeprav jo razglašajo za partnersko. Tako je Kitajska Obamo razumela kot prešibkega, kar je sovpadlo z njenim gospodarskim vzponom, Trump pa je nastopil s paradoksalno mešanico samopoveličevanja in vlogo ZDA kot izkoriščane žrtve. A pogovarja se z drugačno Kitajsko od svojega predhodnika. Uspešno jo je sicer prisilil v podpis novih sporazumov, a obenem ne dojame, kako se je s plahnenjem ameriške mehke moči spremenil domet ZDA v svetu. Ni prvi, ki misli, da je med politiko in gospodarstvom enačaj. Politične strategije pa ne le, da pomenijo skrbno načrtovanje in premišljene premike, imeti morajo varovalke za nepredvidene obrate. Pandemija "kitajskega" virusa je odličen primer. Ne le, da je zaradi Trumpove zunanje politike pretok informacij bistveno slabši – v času izbruha sarsa so Američani začetek in potek pandemije spremljali "in situ" – niti delna aktivacija zakona o obrambni proizvodnji ni omogočila popolne neodvisnosti ZDA od določene kitajske proizvodnje. GM je sicer začel proizvajati respiratorje, oblikovali so javna naročila za domačo proizvodnjo mask, a velik del zaščitne medicinske opreme ZDA še zmeraj uvažajo prav iz Kitajske, ki se je v volilnem letu uspešno zasidrala na vodilnem mestu zunanje ameriške sovražnice številka ena.

"Režim Kitajske komunistične partije je marksistično-leninističen. Generalni sekretar Ši Džinping je iskreni vernik te osiromašene totalitarne ideologije. Izraža njegovo večdesetletno željo po globalni prevladi kitajskega komunizma. Amerika ne more več ignorirati temeljnih političnih in ideoloških razlik med državama, tako kot jih tudi Kitajska komunistična partija nikoli ni." Ameriški zunanji minister Mike Pompeo si je za svoj govor o Kitajski 23. julija letos izbral simbolični kraj, Nixonovo predsedniško knjižnico v Yorbi Lindi v Kaliforniji. Bodite pozorni, Ši ni več predsednik, niti voditelj, je generalni sekretar. "Predsednik Nixon je nekoč izjavil, da se boji, da je s tem, ko je odprl svet Kitajski komunistični partiji, ustvaril Frankensteina. In tukaj smo zdaj. Dobronamerni ljudje lahko razpravljajo, zakaj je svobodni svet dovolil dogajanje teh in številnih drugih slabih stvari v vsem tem času. Morda smo bili "naivni" glede Kitajske, smrtonosnega seva komunizma, ali preveč zmagoslavni po koncu hladne vojne, ali se vedli kot pretirano previdni kapitalisti, ali pa nas je Peking preslepil z govorjenjem o miroljubnem vzponu. Kakršen koli je razlog, danes je Kitajska na domačih tleh vse bolj avtoritarna, navzven pa vse bolj agresivna in sovražna. Predsednik Trump je rekel: "Dovolj je."

Po mnenju Gordona G. Changa, publicista, znanega po svoji nenaklonjenosti do Kitajske, je minister Pompeo strnil ameriške signale zadnjih dveh let in napovedal popolnoma novo strategijo do Kitajske: spremembo režima. Kar bi bilo, bodimo odkriti, toliko kot napoved vojne. "Stara paradigma slepega ukvarjanja s Kitajsko preprosto ne deluje. Ne smemo vračati k njej ali nadaljevati v tej smeri. Predsednik Trump je bil jasen, potrebujemo strategijo, ki ščiti ameriško gospodarstvo in naš način življenja. Svobodni svet mora triumfirati nad to novo tiranijo," je v Kaliforniji poudaril Pompeo.

Zanimivo bo opazovati, kako bodo po skoraj štirih letih doslednega ameriškega razgrajevanja večstranskih povezav ZDA zdaj gradile mednarodno koalicijo proti Kitajski. Obrisi so že jasni. "Najpomembneje je, da Kitajsko komunistično partijo vidimo takšno, kot je – kot osrednjo grožnjo našega časa. Naša energična politika je pripomogla k mednarodnemu zavedanju te grožnje. Senatorji, plima narašča," je med zaslišanjem pred senatnim odborom za zunanje odnose 30. julija izjavil minister Pompeo. "Ukinili smo posebne sporazume s Hongkongom v odgovor na poteze Kitajske komunistične partije, ki odrekajo svobodo prebivalcem Hongkonga in zaprli kitajski konzulat v Houstonu, ker je bil vohunsko gnezdo. Indo-pacifiška regija, tako kot mi, razume kitajske zahteve v Južnokitajskem morju kot nezakonite, zato smo ponosni, da smo skupaj s prijateljskimi Avstralijo, Japonsko in Združenim kraljestvom okrepili pomorske manevre v tamkajšnjih vodah."

Ob opredeljevanju kitajskega režima kot decidirane ameriške tarče pa mora Washington poiskati tudi notranje kitajske zaveznike. Koga, je maja letos zgovorno formuliral namestnik svetovalca za nacionalno varnost v Beli hiši. Matt Pottinger je v odlični mandarinščini nagovoril občinstvo posveta o ameriško-kitajskih odnosih na Univerzi v Virginiji. Pottinger se je naslonil na filozofa, esejista in diplomata, med leti 1938 in 1942 veleposlanika Kitajske v ZDA, Hu Šija (1896–1962), ene od vodilnih osebnosti Gibanja 4. maja. Hu Ši se je med drugim zavzemal za jezikovno reformo, uporabo pogovornega jezika v književnosti namesto literarnega, ki so ga obvladali le zelo ozki krogi. Gibanje 4. maja je veljalo za zibelko radikalne inteligence, pa tudi za enega od predhodnikov Kitajske komunistične partije, kljub liberalno usmerjenim posameznikom, kot je bil Hu Ši.

"Ali ne bi danes Kitajski koristilo malce manj nacionalizma in malce več populizma? Pri demokratičnem populizmu ne gre toliko za odnos med levico in desnico, ampak med vrhom in spodnjim delom. Gre za opominjanje peščice, da potrebuje pristanek za svojo vladavino. Ko se privilegiranci oddaljijo in začnejo zanimati zgolj sami sebe, jih populizem povleče nazaj ali pa jih vrže čez krov. Ima kinetično energijo. Leta 2015 je spodbudil brexit, leta 2016 pa zmago predsednika Trumpa. /…/ Je opomin mogočnežem v Ameriki, v dobrobit koga morajo delovati: America first. Ali ni podobna ideja utripala v srcih Gibanja 4. maja? Ali niso jezikovne reforme Hu Šija napoved vojne aristokratskim prizadevanjem? /…/ Ali ni bilo cilj gibanja oblikovanje kitajske vlade, osredotočene na državljana, ne pa nadomestitev enega nase osredotočenega režima za drugega? Svet bo počakal, da na to odgovorijo kitajski ljudje," je svoj nagovor končal Matt Pottinger. Težko se je odločiti, kaj je bolj zanimivo, predlog Kitajcem ali Pottingerjeva razlaga domačih razmer.

Svet bo moral nedvomno počakati. Ne le na odgovor kitajskih ljudi, ampak tudi na to, kako nameravajo ZDA mimo Pekinga nagovarjati te kitajske množice. Predvsem pa bomo morali počakati na ameriške volitve. Zato ostajamo pri Džou Enlaju. Prezgodaj je reči. A nujno pozorno opazovati.