Ameriški senat je zavrnil zakon o ustanovitvi nadstrankarske preiskovalne komisije kapitolske vstaje, ki ga je v predstavniškem domu poleg demokratske večine podprlo tudi 35 republikanskih kongresnikov. Za potrditev in da se izognejo republikanski obstrukciji, bi moralo glasovati najmanj 60 senatorjev. "Še naprej bom podpiral stvarno, resno delo našega pravosodnega sistema in senatnih odborov. In še naprej bom pozival kolege k nasprotovanju tej tuji, odvečni plasti, ko bo senat o tem glasoval," je še pred glasovanjem izjavil vodja republikanske manjšine Mitch McConnell. Trdoživi senator iz Kentuckyja namreč meni, da nadstrankarska komisija vpričo dozdajšnjih prizadevanj pravosodnega ministrstva, obveščevalnih služb in kongresa ni potrebna, saj naj bi si demokrati zanjo prizadevali zgolj kot za mehanizem stalne tematizacije vloge Donalda Trumpa pri kapitolski vstaji. Nedvomno je v ozadju obeh strank volilni izračun ne le za naslednje splošne volitve leta 2024, ampak predvsem za vmesne volitve prihodnje leto, katerih cilj je jasen: večina v obeh domovih kongresa. Danes je razmerje moči skoraj izenačeno in zadnje, kar republikanci v tem trenutku potrebujejo, je kopanje po nedavni preteklosti. Zgodovina je priročna, ko je dovolj oddaljena in interpretacije lažje prekrijejo osebne izkušnje. Kapitolska vstaja pa se je zgodila tako rekoč včeraj. V McConnellovi drži zlahka prepoznamo preživitveno strategijo. Senator je mojster prilagajanja stališč in iskanja nepričakovanih izhodov, a izgubil je podporo nekdanjega predsednika, ki ceni zgolj nedvoumno, stalno lojalnost. Republikanski kolegi v senatu so mu pripravljeni priznati primat, saj bi težko našli sposobnejšega kandidata za vodenje v svojih vrstah, a strankarsko disciplino zmore McConnell obvladovati zgolj, kadar ne kritizira Donalda Trumpa. Zato je zadnje čase previdnejši, kajti sicer mu velika večina republikanskih senatorjev, ki za ponovne izvolitve potrebujejo glasove Trumpovih privržencev, ne bo sledila.

Sorodna novica Preiskave vdora Trumpovih protestnikov v Kapitol ne bo

Bi nadstrankarska preiskovalna komisija javno razpravo, ki se vleče od januarja, lahko merodajno nadgradila? Vsaj teoretično je odgovor pritrdilen. Pod njene ugotovitve bi se namreč morali poleg demokratov, neodvisnih in drugih podpisati tudi člani iz republikanskega bazena. Če bi v času strmoglavljanja avtoritet, ko velik del Američanov ne verjame niti sodiščem in njihovemu odnosu do obtožb o volilnih nepravilnostih in goljufijah, to še kaj pomenilo. Preiskave na pravosodni ravni so ključne. Njihova posledica so identifikacije oseb, ki so vdrle v poslopje kongresa, njihova pridržanja, obtožnice in kazni. Niso pa dovolj, ker krivdo personificirajo in ne prinašajo politične obsodbe. To je voda na mlin republikancem, ki se tako po potrebi zlahka distancirajo od vstajnikov. Kar koli že bodo ugotovile kongresne preiskave, na katere prisega Mitch McConnell, bo nosilo pečat strankarske pristranskosti. Vpogled v zakladnico političnega pravljičarstva, ki ga nudi spremljanje dozdajšnjih razprav, pa ne nekdanjemu predsedniku ne njegovim zagovornikom vsaj trenutno ne škodi. Preigravanje scenarijev, tudi besedil za gledališče absurda, ne povzroča nihanja podpore.

V senatu je s pogostostjo in popolno kontradiktornostjo svojih trditev izstopal republikanec Ron Johnson, ljubitelj teorij zarot in eden o glasnih zagovornikov teorije o v Trumpove privržence preoblečenih levičarjih med vstajniki, ki je marca letos končno ugotovil: "Čeprav so tisoči korakali nad Kapitol in skušali pritisniti na ljudi v mojem položaju, da bi glasoval tako, kot želijo oni, sem vedel, da so to ljudje, ki ljubijo svojo državo, spoštujejo policijo in varnostne organe, ki ne bi nikoli prekršili zakona, tako da me ni skrbelo. Če bi bila zgodba obratna in bi zmagal predsednik Trump, nad Kapitol pa bi šlo na deset tisoče pripadnikov gibanja Življenja temnopoltih štejejo (BLM – op. a.) in antife, bi me morda nekoliko skrbelo." Republikanski kongresnik Ron Clyde s Floride, ki ga posnetki kažejo, kako je 6. januarja varnostnikom pomagal s pohištvom zagraditi vrata, da množica ne bi vdrla v kongresno dvorano, pa je prepričan, da januarja ni bilo nobene vstaje: "Prizori s televizijskih zaslonov kažejo ljudi, ki so vstopili v poslopje Kapitola in se po dvorani s kipi sprehodili po z vrvicami označenih poteh, se fotografirali in snemali. Če ne bi vedel, da gre za posnetke s 6. januarja, bi dejansko mislil, da gre za običajni obisk turistov." Tudi njegovega strankarskega kolego slovenskega rodu Paula Gosarja je težko prekositi. Ne le, da vztraja pri trditvah o levičarskih agitatorjih, prepričan je, da organi pregona nadlegujejo ameriške domoljube. Med vstajo ali za posledicami dogajanja med njo je umrlo pet ljudi, najmanj 140 je bilo ranjenih. Med žrtvami je bil tudi kapitolski policist Brian Sicknick, po prvih poročilih zaradi udarca z gasilnim aparatom, pozneje pa so ugotovili, da naj bi se zgrudil med napadom protestnikov s solzivcem. 44-letnik je umrl 7. januarja za posledicami dveh kapi. Vzrok smrti je bil torej naraven. Zdravnik, ki je opravil obdukcijo, je sklepal, da so dogodki prejšnjega dne vplivali na pokojnikovo zdravstveno stanje, ni pa mogel tega nedvoumno potrditi. Čeprav je bilo vse to znano, moška iz Pensilvanije in Zahodne Virginije pa sta bila obtožena napada na policista, in ne uboja, je arizonski kongresnik Gosar sredi maja še zmeraj zahteval posnetke v dokaz, "da so policista ubili z gasilnim aparatom". Sofizem je mučno opazovati. Kot je pretresljivo spremljati mater pokojnega policista, ki je dan pred glasovanjem v senatu obiskala Kapitol, se sešla s številnimi republikanskimi senatorji in jih prosila, naj podprejo ustanovitev posebne preiskovalne komisije. "Zelo zadržan človek sem. Običajno se ne izpostavljam. Ampak tokrat nisem mogla molčati," je dejala Gladys Sicknick.

Nadstrankarska preiskovalna komisija bi se med drugim lahko oprla tudi na študije Chicaškega projekta o varnosti in grožnjah (CPOST) pri Univerzi v Chicagu, v katerih preučujejo osebe, aretirane v povezavi s kapitolsko vstajo. Po zadnji osvežitvi podatkov 14. maja 2021 jih je skupaj 444. "Če se ozrete v zgodovino, je zmeraj obstajal niz skrajnih desnih gibanj, ki so se odzivala na valove priseljevanja v ZDA ali na civilnodružbena gibanja manjšin. Podoben vzorec zasledimo pri kapitolskih vstajnikih. Predvsem gre za belce iz srednjega in višjega srednjega razreda, ki jih skrbi padec njihovega družbenega statusa v prihodnosti zaradi sprememb, ki se dogajajo okrog njih," poudarja vodja raziskave, politolog Robert A. Pape. Le deset odstotkov preučevanih posameznikov je bilo povezanih s skrajnimi oboroženimi skupinami, kot so Varuhi prisege, Ponosni fantje, Gibanje treh odstotkov in drugi. Kar 89 odstotkov vstajnikov naj bi bilo belih, pretežno moških in večinoma iz okrožij, kjer je zmagal Joe Biden, ne iz tradicionalno republikanskih držav. Nekoč obskurna teorija zarote o veliki zamenjavi oz. nadomestitvi (The Great Replacement), v skladu s katero naj bi manjšine in priseljenci prevzeli državo in izrinili dozdajšnjo belo večino, se je prerinila v ospredje, poudarja profesor Pape. Vanjo verjamejo ljudje, katerih položaja ni mogoče reševati s socialnimi programi in programi zaposlovanja, saj gre za izobražence s premoženjem in družinami, ki pa so presenetljivo naklonjeni nasilnim rešitvam. Potrebni so drugačni prijemi, ki pa jih ne bo, če si ameriška družba tega ne bo priznala. V času, ko so mnenja dobila status resnice, možnosti za kaj takšnega ni veliko. Če sem se torej spraševal, zakaj me policija tik pred vklopom v informativno oddajo preganja z običajnega mesta, ker ga bodo iz varnostnih razlogov zagradili, moje oklevanje pa bo nagrajeno z aretacijo, sem bil zgolj naiven. Tisti, ki krši zakon, sem jaz, ne množica, ki je vdrla kongres, pri tem pa podpredsedniku države in predsednici predstavniškega doma grozila s smrtjo.

V svetu, v katerem je resnica postala skrajno inflatorna dobrina, se je nekega hladnega dne na začetku januarja skupina obiskovalcev ameriškega glavnega mesta odločila za sprehod do Kapitolskega griča. Še pred tem so se ustavili za Belo hišo, kjer je predsednik, ki se ni hotel posloviti, glasno izvajal eno od svoboščin iz prvega ustavnega določila, pravico do svobode izražanja. V turistih je zaplamenelo domoljubje, malce so se razburili in posledično so se med ogledom poslopja kongresa vedli nekoliko samopašno in razgrajaško. Kongresniki in senatorji so se sicer poskrili, ampak pozneje so nekateri ugotovili, da je bilo domoljubov le na tisoče, medtem ko bi bilo BLM-ovcev in antifovcev nedvomno na deset tisoče. Tako pa neki januarski sprehod, ki ga nekateri absolutno pretirano označujejo za največjo grožnjo ameriški demokraciji v sodobnosti, res ne more motiti velikih duhov. Zato se nehajmo ukvarjati z malenkostmi in se namesto preigravanja preteklosti ozrimo naprej, v prihodnost.

Kot da nas tam ne bo počakala preteklost v novi preobleki, ki je ne bomo hoteli ali znali prepoznati. In spet bo napočil čas za sprehod.