Vsaka volilna kampanja ima svojo splošno temo in podobno, kot je bila v zadnji slovenski volilni kampanji za parlamentarne volitve tema korupcija v politiki, se ameriška volilna kampanja vrti precej okoli antipatije do političnega esteblišmenta. Vsaj zanimivo, če ne že bizarno, pa je dejstvo, da se v ZDA trenutno kot edina alternativa obstoječega ameriškega političnega esteblišmenta ponuja Donald J. Trump, "kapitalistični volk, preoblečen v ovčjo kožo demokracije". Le-ta je lovil omenjeni veter v jadra svoje volilne kampanje že med strankarsko volilno kampanjo, v nadaljevanju pa bo to postalo še bolj razvidno, saj se približuje glavna volilna tekma. Namreč na strani demokratov ga, zanj sicer zelo pripravno, pričakuje politično etablirana Clintonova oziroma še več. Pričakuje ga znani obraz ameriške visoke politike, žena priljubljenega predsednika Billa Clintona in s tem članica ene izmed znanih ameriških političnih družin, ki jih ameriški mediji imenujejo kar politične dinastije.

Ameriškim volivcem so bili t. i. avtsiderji vedno atraktivni, saj naj bi prinašali nekaj novega, nekaj drugačnega kot ustaljeni politiki, ki jim je umazani Washington že zlezel preveč pod kožo. V pričujoči volilni kampanji pa to še bolj drži. Kar nakazuje na dejstvo, da je velik del ameriških volivcev končno povezal posamezne dogodke v zgodbo, ki jo primarno za interese velikega kapitala in ne (kapitalsko) malega Američana, piše ameriški politični esteblišment v modrih in rdečih preoblekah. Ni pomembno, ali gre za slone ali osle, kapital jih prilasti kot blago. Dejstvo je, da so Američani razočarani nad politiko in ne zaupajo etabliranim političnim strukturam, kar se odraža tudi v različnih javnomnenjskih anketah na temo imidža Clintonove, ki jo označujejo za nepristno in nevredno zaupanja. Delno pa je k temu prineslo tudi veliko navdušenje nad kandidatom Obamo in razočaranje nad predsednikom Obamo. Ta je v percepciji javnosti veljal za veliko upanje Američanov, dandanes pa se mnogi sprašujejo o njegovi dejanski zapuščini.

Antiesteblišment volilno kampanjo je v primarni oziroma strankarski volilni kampanji, poleg Trumpa, vodil tudi Bernie Sanders, ki je v vsebinah volilne kampanje javno nasprotoval interesom kapitala, zažrtih v sam vrh političnega Washingtona. Žal pa mu na koncu volilne kampanje ni uspelo nadomestiti tistega, kar je na začetku, zaradi pomanjkanja prepoznavnosti politike, personalizirane v njem kot politiku, izgubil. Svojo podporo pa je po porazu v percepciji svojih podpornikov paradoksalno, v percepciji interne strankarske dinamike pa povsem pričakovano, namenil politično etablirani Clintonovi. Kar je še enkrat vse skupaj opomnilo na razliko med političnim komuniciranjem in politično realnostjo, ki se kaže tako v praksi kot v teoriji političnega komuniciranja. Odločitev Sandersa je sprožila globoko razočaranje med njegovimi podporniki, ki se počutijo še enkrat več razočarane. Sandersu je namreč med lastne strankarske volilne kampanje, ki jo je sicer začel prepozno in premalo intenzivno, uspelo vzpostaviti pravo gibanje. Le-to pa se bo v skladu s preteklimi praksami, bržkone hitro porazgubilo ali vsaj zdesetkalo. Razlog leži v izgubi mobilizacijskega momenta volitev (kot orodja do tako želenih sprememb), ki je poleg Sandersa kot političnega vodje gibanja služilo kot vitalno vezivo. Vsi razočarani pa so v čakanju novega političnega odrešenika, v čakanju novega mesije. Vse to je voda tudi na mlin Trumpa, ki tovrstne zadeve izjemno dobro izkorišča v okviru lastne strategije volilne kampanje. Kar je v praksi pomenilo, da je ponujeno priložnost političnega okolja izkoristil, opomnil na novo razočaranje in izdajo ameriških politikov in začel nagovarjati del Sandersovih volivcev. Zveni kot partija šaha? Ne, gre za precej bolj kompleksno in spremenljivo igro, gre za potezo v več dimenzionalni igri strategij volilne kampanje.

Trump je že v strankarski volilni kampanji, podobno kot Sanders, ves čas opozarjal na probleme ameriške demokracije in predstavništva ter seveda pokvarjenega esteblišmenta, ki deluje pod taktirko velikega kapitala. S tem pa si je utiral in tlakoval pot do zmage in potrditve na republikanski konvenciji, kjer je imel precej nasprotnikov, ki so ga želeli izpodriniti kot osrednjega kandidata republikanske stranke. Trumpov glavni strateg, Paul Manafort je to predvidel že zelo zgodaj in z omenjenimi ustrezno komuniciranimi vsebinami volilne kampanje ter političnimi premiki, kot je bila izbira kandidata za podpredsednika, to ustrezno menedžiral ter s tem zapiral omenjeno nevarnost. Če pa bi nasprotnikom Trumpa hipotetično uspelo s pripravljenimi manevri, pa bi to lahko pomenilo velik udarec za republikansko stranko. Trump pa bi izšel kot neodvisni kandidat, ki ga je prav ta pokvarjeni esteblišment, mimo glasov Američanov, poskusil nedemokratično izpodrinil. Nedvomno pa bi Trump to znal unovčiti tudi v glavni volilni tekmi kot neodvisni kandidat.

Sicer pa Trumpa vrhunska in dobro naoljena mašinerija, sestavljena iz raznolikih strokovnjakov za politični menedžment, prodaja kot politično neetabliranega kandidata, sposobnega menedžerja, ter odločnega vodjo, ki razume potrebe (kapitalsko) malih Američanov. Pomemben, dodaten argument, ki ga je v strankarski volilni kampanji velikokrat glasno ponavljal, je bilo tudi dejstvo, da je svojo strankarsko volilno kampanjo financiral sam, kar so mi v družboslovnih intervjujih Trumpovi podporniki v New Yorku poskusili racionalizirati z različnimi gesli kot na primer: "Njega se ne da kupiti"; "Njihovega denarja ne potrebuje"; "Končno bo nekdo prevzel nadzornad Washingtonom". Seveda pa je k vsem hvalospevom podpornikov Trumpa treba dodati še tisto najbolj očitno, ki mu je prineslo rekordno veliko brezplačno publiciteto – šokantne izjave, za katere se včasih zdi, da letijo neposredno iz glave brez filtra politične korektnosti. Le-te njegovi podporniki ne probematizirajo. Ravno nasprotno. Razumejo jih kot izkaz pristnosti, iskrenosti in odločnosti, češ končno politik, ki reče bobu bob oz. mehiškim priseljencem kriminalci in posiljevalci. Temu pa sledi sarkastični seveda, saj je vendarle neetablirani kandidat, ki si to lahko privošči. Lahko bi rekli, da gre to z roko v roki z njegovo začetno strategijo volilne kampanje, ki se glasi "naj bo Trump Trump". Pogled skozi prizmo modela za analizo volilne kampanje pa kaže na vse potrebne sestavine, ki jih ima politika, personalizirana v kandidatu, da je lahko konzumirana kot zabavni resničnostni šov.

Vprašanje, ali je vse to kar Trump in seveda tudi drugi kandidati komunicirajo, drži, se ob tekmovanju različnih političnih realnosti, ki politično komunicirajo druga mimo druge in na drugi strani različnih perspektiv volivcev, zdi popolnoma nerelevatno. Namreč na volitvah zmaga politična realnost, ki uspešno in učinkovito nagovori percepcijo nagovarjanih. To Trumpu za zdaj izjemno dobro uspeva, saj zadnje javnomnenjske raziskave po zveznih državah, ki merijo trenutno razpoloženje volilnega telesa, kažejo na njegovo izvolitev za predsednika ZDA.