Ko njuni glasbenikovanji postaneta splošno uveljavljena glasbena standarda in planetarni popdejavnik, ki s sabo prinaša tudi odgovornost, če ne drugega, odgovornost in skrb za mlajše generacije, ki sta jim vzornika, ne glede na to, ali njuno glasbo poslušajo v ameriškem mestu Alabama ali v mongolskem mestecu Mörön (op. avt.: Мөрөн) s sto tisoč prebivalci, je skrajni čas, da se tudi sami postavite na eno ali drugo stran. Če ne zaradi lastnega poslušalskega ega, potem vsaj zaradi glasbenega okusa in glasbene vzgoje svojih otrok.

V Rihanni in Kanyeju Westu, v njuni površinski, zunanji, (po)podobnosti navzven in glasbenem, liričnem, vsebinskem antagonizmu se kristalizirata ves blišč in beda današnjega popformata. Na letošnji sicer že dolga leta za lase prevlečeni in komercialno nategnjeni glasbeni prireditvi Grammy so pred šovom in po njem vsi govorili le o njiju. In to ne le zaradi njunega, sila nepričakovanega featuringa (op. avt.: skupinsko-posamičnega sodelovanja ali dueta, terceta, kvarteta …) in nastopa z glasbeno legendo ter popidolom naših mamic in babic, Paulom McCartneyjem. Ne. Tisti resni in malo manj resni, a kulturno in družbeno očitno zelo pomembni slav(o)nosniki (op. avt.; beri: celebrityji) s(m)o razpravljali in analizirali njuna dejanja, izgovorjeno in vide(z)no.

Tisti resni glasbeni poznavalci so že aplicirali in napovedovali morebitne daljnosežne učinke tako za oba popzvezdnika kot tudi za celotno mašinerijo in (ne)kulturo popularne glasbe. Tudi to moje skromno besedilo je, s potrebno časovno in trezno distanco, proizvod le tega. A, čeprav ne tako zelo davno, se le spomnimo – poleg omenjene odrske izvedbe skladbe Four Five Seconds je Rihanna napovedala modno oblikovalsko zapoved z Giambattistom Vallijem, Kanye pa je vnovič (po)skušal na odru preusmeriti lastništvo grammyja. Tokrat je bil "žrtev" Beck, ki ga je ta samooklicani glasbeni polbog, drugače krščen kot Kanye Omari West, ob slavnostnem prejetju grammyja za najboljši album leta poskušal prepričati, da ga (kar) izroči glasbenici Beyonce.

Že leta 2009 se je podobno zgodilo nič hudega sluteči popevkarici Taylor Swift na MTV VMA-ju. Takrat je fant iz Atlante na enak način poskušal preusmeriti nagrado za najboljši video - uganete, h komu? Beyonce. In če se bo to njegovo na videz drzno in (h)umorno dejanje ponovilo spet čez pet let, potem besedilo, ki ga berete – glede Omarija Westa – vzemite kot zgrešeno. Potem bom resnično vzel svoje besede nazaj in napisal knjigo o konceptualnem umetniku Kanyeju. Čeprav si sam tega ni izmislil niti ni bil pri tem prvi (op. avt.: sabotaža MCA-ja ali točneje njegovega alter ega Nathaniela Hornblowerja na podelitvi MTV Video Music Awards 1994, ko je ta skušal vzeti nagrado iz rok skupine R.E.M. in jo dati skupini Beastie Boys), ki je nestrinjanje s strokovno srenjo manifestiral tako, da ga vidi in sliši ves svet prek televizijskih in drugih zaslonov, se mu bom opravičil. Toda verjemite, to se ne bo zgodilo. Zakaj?

"Umetnost je vzvišeno poslanstvo, ki zavezuje k fanatizmu," so že davnega leta 1983 prek televizijskih zaslonov dahnili Laibach. Kanye West pa se ima za umetnika in javno izjavlja, da je njegova glasba umetnost. Po neuspešni diverziji na letošnjih Grammyjih pa smo izvedeli, da enako misli tudi za Beyonce v kontekstu njegovega lastnega citata: "Dolžnost nas umetnikov je, da navdihujemo slehernega poslušalca. Ko zmanjšuješ vrednost umetnine, s tem ubijaš navdih. A glasba Beyonce vsak dan navdihuje množice ljudi …" Če ne bi avtor teh besed fanatično in vzvišeno jemal resno, bi si mislil, da gre pri tem za nadrealistično šalo ali potegavščino. Toda žal ni tako. Kanye West je kljub prav dobrim in odličnim ocenam v šoli le množično uspešen prodajalec samega sebe. Ni edini, ki mu je warholovskih pet minut slave uspelo raztegniti na dolžino hokejske tretjine. Zagotovo pa je eden redkih, ki mu je v teh svojih 20 minut uspelo stlačiti neštete svoje poklice ali po njegovo umetnosti: pevec, pevec raper, pesnik, hip hop pesnik, producent, režiser videospotov, filmski režiser, modni oblikovalec, založnik, lastnik nekaj podjetij, solastnik tudi kar nekaj podjetij …

Ta popularno populistični sindrom ni tuj pojav tudi pri nas, še posebej na glasbenoobrtniški sceni, ki uspeh in veljavo meri le z vsakoletnim obračunom tantiem od avtorskih ter drugačnih, posebnih in privilegiranih pravic. Pravic za nekaj, kar brezpogojno jemlješ kot umetnost. To res razumem, recimo pri že omenjenem gospodu Paulu McCartneyju, ki že samo od dveh radijsko najbolj predvajanih skladb vseh časov v ZDA dobi na koncu leta … Pustimo te gospodarske reči in se vrnimo k popumetnosti, ki je ne odrejajo niti število nagrad niti naklada niti poroka v slogu Jeffa Koonsa niti Madonnino zagovarjanje politične nekorektnosti, ki naj bi jo dotični Kanye izžareval z vsakim svojim dejanjem. Oh, morda pa res … a le za ameriško občinstvo.

Kajti iz druge perspektive, recimo naše, evropske, popumetnino gospoda Omarija Westa najbolj odražajo besede lyonskega producenta Mike Lévyja, poznavalskim glasbenim odjemalcem bolj znanega kot Gesaffelstein, ki je produciral dve skladbi (Black Skinhead, Send It Up) na Westovem albumu Yeezus. Na vprašanje o sodelovanju s tako velikim umetnikom, kot je West, je angleškemu novinarju malo za šalo in veliko bolj zares odgovoril, da mu je Kanye West nekam znano ime in priimek, ampak da se pa res ne spomni njegove glasbe. Konec!

Kje pa ... je v vsem tem gospodična Rihanna? Ta se nima za umetnico in se ne baha z narcisoidnimi egoizmi pri svojem delu. Sanje dekleta z Barbadosa, da postane pevka, niso razblinile niti škodoželjne ugotovitve (ne)strokovnih krogov, da nima glasu, nima drže, niti videza kot etc. Tudi ne nenehna podtikanja, da ji starši kupujejo glasbeni preboj v siju dežnika (op. avt.: skladba Umbrella) ali pa, da je bila kot varovanka Jay-Z-ja pripravljena na še kaj drugega kot na le petje. Ko pa so Manic Street Preachers naredili obdelavo njene razvpite skladbe Umbrella, so kar utihnila obrekovanja. Valižanski fantje, ki so prvi prebili umetniško-kulturno blokado Kube in tam nastopili za rajo, in ne za esteblišment, so se poklonili Rihanni. Ne zaradi publicitete, naklad, tantiem ali denarja. Nikakor. Nicky Wire & co. so prepoznali subverzivnost tudi tako najstniškega glasbenega izraza, kot ga neguje dotična glasbenica, a nadaljnji potek njenega življenja in ustvarjanja je njim kot tudi nam dal vso potrditev.

Kajti Rihanna je za popglasbo cunami. Njen pop je odsev njenega življenja. V trenutku, ko je razčistila s svojo samozavestjo in svojim prav – nekaj takega kot pred leti naša Tina Maze –, so gospodično z Barbadosa začeli jemati resno. Upoštevati in jemati resno! Zato niti ne preseneča, da je dobila pravno bitko s Topshopom, ki je prodajal njen lik na oblačilih, kar uvrščajo kot precedens modnega oblikovanja. Prav tako ni skrivnost, da je bila kot zaprisežena kadilka naravnih rastlin v ZDA nenehno tarča puristov in farmacije, še preden so lobiji popustili in začeli postopek legalizacije. Zato se njen zasebni video, ki v teh dneh kroži po spletu in v katerem Rihanna s svojimi gibi in prijemi namiguje na nekaj drugega, zdi kot umetnost. Subverzija, ki ničesar ne promovira, ampak se zajebava. Tako iz Caprija kot tudi iz Volkov napihljivih balonov naših življenj. Boljše, močnejše, večje, drznejše, pogumnejše … od vsega, kar proizvede Kanye.