Besedila tega tipa dodajajo trivialnim izdelkom sodobne umetnosti zato, da bi te jih zrinili v isto lego z Brdarjem, Rembrandtom itd. Večina tovrstnih besedil je na videz zapletena. V resnici so pa brezpomenska. Gre za serijo označevalcev brez označencev.

Oglejmo si primer tako imenovane kuratorščine ali jezika, ki mu nekateri rečejo International Art English. Poskusil bom dekonstruirati spremno besedilo k aktualnemu Grafičnemu bienalu s spletne strani MGLC-ja:

"Naslov 31. grafičnega bienala Nad tabo/ti je prepisan z bežnega zapisa v kotu risbe Martina Kippenbergerja."

Tale zgoraj je eden od dveh stavkov s pomenom v spremnem besedilu. Sledi tole:
"Zdi se kot nerešena enačba ali domneva, ki nakazuje nestalnost podobe, ki jo je mogoče reproducirati."

Je mogoče reproducirati nestalnost podobe, je podoba nasploh nekaj nestalnega? Kaj pomeni to, da je podoba nestalna? Stavek omenja nekakšno domnevo … Kaj kdo domneva?

"Bienale raziskuje, kako vizualni umetniki uporabljajo tehnike reproduciranja kot strategije za komunikacijo in pretok." Tole je (skoraj) tavtologija.

"Obenem preiskuje potencial tega, kar je mogoče v neskončnost kopirati, in se pri tem usmerja na nešteta možna razumevanja pojma reprodukcije."

Kaj se kopira, zakaj se kopira, ima neskončno kopiranje res potencial in kakšen je ta in kako je mogoče pojem reprodukcije razumeti na neštete načine? Je reprodukcijskih načinov nešteto?

"Usmerjen je v umetnika, ki se z 'antisingularnostjo' upira zaključenosti in edinstvenosti umetniškega dela. To doseže s sodobnimi praksami, ki se nanašajo na zgodovino skrajne razpršenosti."

Singularnost je pojem, ki pomeni stanje neskončne zgoščenosti. Antisingularnost je … razpršenost? Izraz se zdi nesmiseln. Kaj je zgodovina skrajne razpršenosti? Ima skrajna razpršenost zgodovino? Kako je mogoče nekaj skrajno razpršiti? Kaj je tisto, kar se v našem primeru razprši?

"Gibljiva podoba je temeljna za našo, sodobno informacijsko ekonomijo. Postavljanje podobe v gibanje, ko ta trči ob fiksne okvire tiskane ali označene površine, vzpostavi krhko ravnovesje sil med umetniškimi deli. Ta nestabilnost se kaže v zasnovi razstave, ki se skuša upreti linearnosti in sklenjenosti ter namesto tega s poudarjanjem nelogičnega in asociativnega zrcali ustvarjalni proces sodelujočih umetnikov."

Ne razumemo ničesar! Ampak ne razumemo zato, ker je brez pomena.