bi muuspelo zbrati dvaintrideset ultimativnih remiksov - nekje približno do oktobra 1992 in izida albuma Connected londonskih Stereo MC's.

Švedski multipraktik bi skozi zaraščeno, kosmato in dolgolaso goščavo tega glasbenega intervala deloval, puščal vtis in sledi ter se zdel kot … Zdaj pa bodite pozorni. Naštel bom nekatera vsem nam dobro znana glasbena imena, poskušajte jih prebrati na glas: Can, Neu!, The Cure, Avalanches, Saint Etienne, Haim, Videosex, Neno Belan, Modern Talking, New Order, Stone Roses, Borghesia, Obojeni Program, Silence, Pearl Jam, Tool, Demolition Group, Ekatarina Velika, Massive Attack, Sly & Robby, Björk, Moloko, Alfi Nipič, Melodrom, Ennio Morricone, Mojmir Sepe, Thievery Corporation, Natasha Atlas, Pixies, Radiohead, Led Zeppelin, Matt Monro, Ravi Shankar, Roy Orbison, Darkwood Dub, Random Logic, Nu – Man O Te, Abba, Placebo, Stereo MC's … uH!

Verjemite, da bi ta brezčasno zimzeleni niz lahko nadaljeval v nedogled. A kljub temu ne bi bil prepričan, da mi je uspelo (za)objeti vse, na katere nas Dan Lissvik aka Studio aka Atelje spomni, ko ga nekoč ne glede na njegova zvočno-lirična agregatna stanja zaužijete. Temu šestintridesetletnemu švedskemu glasbeniku in producentu je na pravkar izdanem albumu Meditation, ki ga podpisuje kot Atelje, s filigransko dovzetnostjo in ustvarjalno navdušenostjo uspelo preseči samega sebe.

Formatiran kot klasičen vinil z dvostranskim odtisom, ki v dolžino nameri nekaj več kot pol urice, se Meditation kljub časovni razdalji spogleduje z glasbenim delom Yearbook 1 (2007). Tega sta kot dvojec Studio projektirala Lissvik in Rasmus Hagg, vešče manipulirajoč manchestrsko zapuščino novovalovskega poskakovanja in industrijsko neoporečnega tehna. Toda skozi prste avtorjev je ta žanrsko preprosto simbioza projicirala neverjetno širok spekter raznorodnih zvočnih zgodb.

Na Lissvikovem zadnjem remekdelu Meditation so te zgodbe še dodatno obtežene s povzdigovanjem vzdušja (Ode To Studio, Bones, Everslkick), ki ga Lissvik vselej uprizarja v napetem sobivanju analognih in virtualnih godal (Escalator, Spiral, Karma). Le z eno bistveno razliko.

Atelje se s svojo meditativno simfonijo poklanja zaraščeni, kosmati in dolgolasi glasbeni goščavi z začetka tega besedila, ne puščajoč prostora za nadrealistične in fantastične sklepe. Najbolj (za)resno glasbeno delo v trubadurjevi dosedanji glasbeni karieri.

Atelje lahko poslušate tukaj.