Pripadal je prvi povojni generaciji britanskih zvezdnikov v družbi Trevorja Howarda, Johna Millsa in Aleca Guinnessa. Tako kot Guinness se je znal povsem stopiti z liki, ki jih je igral. Attenborough je bil igralec velikega razpona in globine. Njegova podrobna in naravna igra je naznanjala tektonske prelomnice, ki so ležale pod površjem likov, ki jih je igral. Imel je neverjetno zmožnost, da izrazi notranjo slabotnost. Komedije, ki jih je posnel, kot je klasika bratov Johna in Raya Boultinga I'm Alright, Jack (1960), pa zaslužijo posebno kolumno.

Zaradi njegove večplastnosti tudi potencialno stereotipen junak, kot je Roger Bartlett, znan kot Veliki X, vodja pobega v Velikem pobegu (The Great Escape, 1963, John Sturges), v njegovi interpretaciji postane portret obsedenosti in prikrite panike. Na začetku filma izvemo, da je Rogerja tri mesece zasliševal gestapo. To se nikoli več ne omeni, a Attenboroughova napeta igra nam ne zmore prekriti, da ta človek skriva bolečino in strah. Prizor, v katerem ga Nemci ulovijo, je močan, ker nam Attenborough pokaže, kako vsa moč izteče iz tega dinamičnega majhnega človeka. Kot da se pred našimi očmi spremeni v gumijastega človeka brez moči, da bi držal roke gor, njegov vedno čuječ izraz pa postane nebogljen.

Brightonski angelček smrti
Attenborough se je prvič pojavil na velikih platnih v domoljubnem filmu Noëla Cowarda in Davida Leana In Which We Serve leta 1942 kot prestrašen mlad mornar. Ta vloga kot da ga je zaznamovala, ker je v štiridesetih in petdesetih letih igral veliko mladih strahopetcev in slabičev (pa tudi kar nekaj mornarjev). Najpomembnejša mladostna vloga, tista, ki ga je lansirala v glavni tok britanskega filma, je bil najstniški gangster in morilec Pinkie Brown v filmu Brightonska skala (Brighton Rock, 1947, John Boulting), posnetem po romanu Grahama Greena.

Attenboroughov Pinkie, drobcen in slok, deluje neizoblikovano, kot bitje, ki še ni postalo človek. Deluje hermafroditsko. Ko ga prvič vidimo, leži na postelji. Obraz pod lučjo je kot tesno navlečena maska, ki izraža narcisizem brez kančka človeškega. Žabje oči gledajo iz obraza, ki se zdi kot iz alabastra in za katerega je težko reči, ali je pošastno lep ali le pošasten. Ampak Pinkiejev obraz se stopi v čisti strah, ko se stvari obrnejo proti njemu. Ko mu razrežejo obraz z britvijo, je kot otrok, ki joče in zbeži. Ta strah prevzame celotno telo, tako da postane neuporabno. Attenborough v takšnih prizorih doseže strah vzbujajočo intenziteto, zaradi katere se počutimo, kot da gledamo uničenje nekega čudnega bitja, ki ima kljub vsemu nekaj skupnega z nami. Če njemu in filmu ne uspe izraziti duhovne razsežnosti Pinkiejevega značaja, je Attenborough kljub temu pod odlično režijo Johna Boultinga ustvaril enega neizbrisnih likov klasičnega britanskega filma.

Njegova zmožnost naznaniti slabotnost se vidi tudi v poznejših filmih, npr. v dobri srhljivki Seansa na deževen popoldan (Seance on a Wet Afternoon, 1964), ki jo je režiral Bryan Forbes. V filmu Attenborough in njegova žena, nori medij, ki jo igra Kim Stanley, ugrabita otroka. Attenborough je študija zatiranega človeka, ki z obupanim pogledom opazuje svojo vse bolj noro ženo; človek, ki razume, da je tisto, kar dela, narobe, ampak kot hlapec vseeno nadaljuje. Žena se na glas sprašuje, zakaj se je sploh z njim poročila. „Ne vem, draga, zakaj pa si se?“ odgovori on. Ko mu ona pove, da se je z njim poročila, ker je slaboten in jo potrebuje, ji on odvrne, da sta to dva zelo dobra razloga.

Tom Curtis ne popušča
Seanso na deževen popoldan sta Attenborough in Forbes posnela za lastno produkcijsko hišo Beaver Films, ki sta jo ustanovila leta 1959 v sklopu širšega gibanja v britanski kinematografiji, ki je težilo k bolj neodvisnim in kakovostnim filmom. Prvi izdelek nove hiše je bila kontroverzna drama The Angry Silence oziroma Besen molk (1960, Guy Green) o delavcu, ki se upre stavki, ki je ni odobril sindikat, in zato postane tarča gneva in pregona svojih sodelavcev.

Film je bil takrat sprejet kot protisindikalni in protiproletarski, ker je junak stavkokaz. Ga pa lahko doživimo tudi drugače. Ko sem ga pred kratkim gledal, sem doživel Attenboroughovega Toma Curtisa kot portret nepopustljive trme. S to vlogo je igralec pustil za sabo slabotne mladeniče, ki jih je pogosto igral. Tom je robusten in robat mož, ki ne prenaša, da mu nekdo ukazuje, kaj naj počne. Iz trme je pripravljen tvegati varnost žene (Pier Angeli) in otroka.

Ko se delavci vrnejo v službo, pošljejo Toma v izgnanstvo (Coventry), kar pomeni, da se z njim nihče ne pogovarja. Sledi izbruh v hrupni menzi. Tom naenkrat skoči na noge in zakriči: „Ni se vam treba truditi, da z mano ne govorite! Nočem, da z mano govorite, me slišite?!“ Ideologija tega filma je vprašljiva, celo odbijajoča, ampak kakršen koli je že kontekst, je to izjemno močan prizor. Igralci v takšnih prizorih tvegajo, da delujejo zgolj vreščeče ali monotono. Pri Attenboroughu pa čutimo vsak nov val gneva, ki hrani njegove izbruhe, dokler se ne izprazni in kot premagan človek zapusti menzo.

Christie
Kot igralec je postal svetovno ime v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v mednarodnih projektih, kot so Veliki Pobeg, Feniksov let (Flight of the Phoenix, 1965, Robert Aldrich) in Bojna ladja Sand Pebbles (The Sand Pebbles, 1966, Robert Wise), po navadi kot stranski igralec ob ameriških zvezdnikih, kot sta bila Steve McQueen in James Stewart. Na začetku novega desetletja pa je odigral morda svojo največjo vlogo.

Njegova briljantno brezhibna upodobitev serijskega morilca Johna Reginalda Christieja v režiji Richarda Fleischerja v filmu Trg Rillington 10 (10 Rillington Place, 1971) je eden najboljših portretov psihopata v zgodovini filma. Christie je med letoma 1943 in 1953 ubil najmanj osem žensk in jih pokopal v svojem vrtu na londonskem naslovu, ki je tudi naslov filma. Film se ukvarja s Christiejevim umorom njegove mlade podnajemnice Beryl Evans (Judy Geeson) in njenega dojenčka. Christie zločin podtakne Berylinemu nevednemu in nepismenemu možu Timu (John Hurt, ki je prav tako sijajen).

Christie je korekten človek, ki, ko ne ubija žensk, skrbi, da njegova hiša ne pride na slab glas v soseski, daje prijazne očetovske nasvete dekletu, ki ga bo kmalu ubil, se sprašuje o moralnosti splava („Skrbi me moralno vprašanje: odvzem življenja ne glede na to, kako na začetku je še“) in z resnobo državnega uslužbenca razlaga o pravicah in obveznostih svojih podnajemnikov. Grozen je, a nas s svojo grozo zabava, ker se zdi kot parodija angleškega malomeščanstva. Ko ubija, postane patetično in gnusno bitje, ki ga je v njegovi ekstazi težko gledati. Potem ko je ubil svojo podnajemnico, sliši njenega otroka in ga pogleda v zibelki, kako joče. Njegov okrogli obraz je brez vsakršne vesti, brez vsega, za kar bi lahko rekli, da je človeško. To je eden najgrozljivejših filmskih momentov, ki jih poznam.

Režiser kot zvezdnik
Z leti je bilo vse manj dobrih filmskih vlog za starajočega se angleškega karakternega igralca, zato je Attenborougha vse bolj mikala režija. Podcenjena minimalistična različica romana Grahama Greena Človeški faktor (The Human Factor), ki jo je Otto Preminger režiral leta 1979, je zadnji film, v katerem je Attenborough igral vse do Jurskega parka (Jurassic Park, 1993) Stevena Spielberga štirinajst let pozneje. V tem času se je ukvarjal z režijo, vključno z Gandijem (Gandhi, 1982), sanjskim projektom, za katerega je potreboval dvajset let.

Če sem se osredotočil na Attenborougha kot igralca na račun njegove režiserske kariere, je to zaradi tega, ker je name največji vtis naredil prav kot igralec. Njegov režiserski prvenec Oh! Kakšna krasna vojna (Oh! What a Lovely War, 1969) je bil gromozanski satirični muzikal o prvi svetovni vojni. Projekti, ki so sledili, niso bili nič manj velikopotezni. Kot režiserja so ga privlačile velike figure in velike teme: Churchill, Gandi, Steve Biko, Chaplin, C. S. Forster, Hemingway, vojna in apartheid.

Njegov Gandi je dobil osem oskarjev, med njimi dva za samega Attenborougha kot producenta in režiserja. Postal je svetovna uspešnica, ki mu je prinesla več slave, lahko bi rekli tudi zvezdništva, kot ga je dosegel kot igralec. Čeprav imam rad nekaj filmov, ki jih je režiral, mislim, da bi bila škoda, če bi v spominjanju režiser zasenčil igralca. Ko je režiral, je bil v glavnem korekten in konvencionalen, ampak redko več kot to in občasno manj. Nikoli ni pokazal tiste izvirnosti, domiselnosti in večplastnosti, ki so delale njegovo igro tako razburljivo in enkratno.