Natančneje, od grafitarstva se je v svoji zreli in kratki slikarski dobi zelo odmaknil. In dejansko uspel s tistim tipom slikarstva, ki bi bilo lahko avtentično, tipično ameriško. In visoke stopnje kompleksnosti.

Menim sicer, da je umetnost, ki je po drugi svetovni vojni prihajala iz Amerike, močno precenjena. Zame obstaja okoli pet velikih ameriških slikarjev in ti so Rothko, Diebenkorn, Golub, morda Stella in de Kooning, v zadnjem morda času Wool, Sullivan ... To pa je v glavnem vse.
Podobno je s sodobno 'resno' ameriško glasbo. Poznate kakšnega res izjemnega ameriškega skladatelja? Feldman, Reich, Cage? Je to vse?
Basquiat je črpal iz de Kooninga. In de Kooning je džez, kar oglejte si ritme na njegovih slikah. Njegove znamenite Ženske so kot sving! Druga osnova za Basquiata je Debuffet, francoski slikar, ki si je izmislil art brut; slikarstvo, kot ga prakticirajo norci in otroci. In Debuffet je kot hrup. Tretja osnova za Basquiata je abstraktni ekspresionizem kot metoda. Četrta osnova so seveda ulični grafiti (=pank, rap?).
De Kooning, Debuffet, grafiti in abstraktni ekspresionizem se torej sestavijo v Basquiata. Basquiat je imel na začetku osemdesetih hiter karierni vzpon, da je lahko umrl leta 1988 pri rockerskih 27. Svingerskih ritmov na Basquiatovih slikah ni (več), ritmi so drugačni, bolj oglati, štiričetrtinski, s poudarki tam, kjer jih ne bi 'smelo' biti. Sinkope: bela kreda na belo podlago ali poleg nje. Ali pa zarisane figure tam, kjer se pojavijo praznine med dvema ploskvama. Veliko 'hrupa' je na njegovih slikah. Ta občasno preide v figuro ... ki je strukturiran 'hrup'. Veliko 'zapisov' je na njegovih slikah, ki včasih delujejo slikarsko, slikani napisi. Če opazovalec hoče in zmore, vidi v njegovih slikah prostor/e, ki so definirani z mejami ploskev in orisani z barvnimi kontrasti.
John Zorn je newyorški saksofonist in skladatelj. Največkrat ga označujejo kot džezovskega glasbenika. Potem ko je pustil študij, je igral po luknjah. Leta 1988 (pozor, spet tisti značilni časovni zamik med vizualci in glasbeniki!) je ustanovil skupino Naked City, pozneje še Painkiller. Tako Naked City kot Painkiller sta nekakšen hardcore punk jazz noise. Vplivi, ki jih je mogoče najti na Zornovih izdelkih, segajo vse od Debussyja, prek Messiaena, Franka Zappe do Napalm Death. Z močno džezovsko dominanto seveda.
Sta ta dva kar najbolj natančna vzporednica?