Lov je bil razburljiv in gonjači so jo videvali po vseh celinah, po vseh svetovnih metropolah, pa tudi na podeželju Kenije. A Hilda je, kakor koli, slovenski človek in ni storila ničesar glamuroznega; ni si na skrivaj šivala ran v bolnišnicah in ni skakala iz hidroelektrarn v ledeno vodo! Namesto tega je poslušala prastari vzgib slovenskih ubežnikov in se skrila na kmečkem turizmu. Kot pravi zmagovalna filozofija "krompiravahterjev", se pravi resničnih zmagovalcev druge svetovne vojne pri nas, ki niso bili ne partizani in ne belogardisti - "če se skriješ, to stori v bližini salam"!

A veliki pobeg in velika predaja, med katero je Hilda osmešila slovensko pravosodje, odpirata nekaj vprašanj, ki se jih je treba lotiti. Sicer ni prvič, da je slovensko pravosodje osmešeno niti ni to kakšno posebej izjemno dejanje … vendar so nekatere reakcije prvega sodnika in prvega tožilca pognale javnost na noge bolj kot sam pobeg. Na kratko: oba možakarja trdita, da je neodvisno pravosodje tretja veja oblasti, in pri tem tako trdno vztrajata, da isto vejo s tem vztrajanjem tudi žagata. Jasno, medtem ko na njej sedita.

Naenkrat se je med sodniki in tožilci pojavil spomin na tisti demokratični stereotip o treh vejah oblasti in njihovi neodvisnosti in vse to. Vlada, se pravi izvršna oblast, po tem stereotipu nima nobene jurisdikcije nad pravosodjem, ki je sodna oblast, in tako naprej in tako nazaj. Se pa ta romantična ideja vedno znova pokaže za naivno, ko vlada zniža sodnikom plače.

Ampak na načelni ravni naj bi držalo, da sta zgolj zakon in ustava nad sodniki in tožilci. Da oni sledijo zakonom, "ki niso od tega sveta", bi skoraj razumeli prvega tožilca in prvega sodnika.

Pa saj ju razumemo; pravo je zapleten študij in zapletena ter naporna, garanja polna pot je do odvetniških, tožilskih ali sodniških kut. Kar hočeta oba moža s svojim vztrajanjem povedati javnosti, je dejstvo, da pravo in pravni sistem nista temi, ki bi ju kritizirali, sodili in klicali na odgovornost po predmestnih piknikih. Če potegnemo vzporednico z drugo podobno znanostjo: tudi do doktorske službe je potrebna podobno težavna pot in tudi medicina nosi v sebi podobno odgovornost, pa nikomur ne pade na pamet, da bi komentiral možganske operacije. To hočeta povedati oba moža – torej naj se ne vtikamo, če ne vemo, za kaj gre!

Je pa problem: kljub zapletenosti civilnega, kazenskega, procesnega, tožilskega in odvetniškega prava se na bazični stopnji pravo spremeni v nekaj povsem preprostega. Pred-civilizacijskega, če hočete. Če pogledamo tisti najbolj zavržen zločin Hilde Tovšak: razbila in oropala je prašička, v katerega so proletarci zbirali denar za družino svojega na delu umrlega prijatelja. Tak zločin je generični zločin, ki so ga poznale in kaznovale rodovne skupnosti še veliko prej, preden se je prvemu Rimljanu posvetilo, da bi bilo dobro družbene odnose spraviti pod klobuk enotnih predpisov. Da prepoznaš in preganjaš tak zavržen zločin, ni treba prežvečiti tistih silnih volumnov pravnih učbenikov; ni treba poznati rimskega prava, procesnih postopkov in podobnega. Pa to ni poziv k linču, kvečjemu poziv k zdravi pameti.

Je pa še ena možnost: znan je primer, po katerem je sodba v resnično visoko pravno ozaveščenih državah napisana na enem samem listu papirja, v Sloveniji pa na desetih. Pri izpustitvi Tovšakove lahko gre za posledico epidemije vsesplošne regulacije, ki je zajela našo državo. Pri nas se odgovornost posameznika redči s sprejemanjem vedno novih in novih predpisov, tako da postane predpisna zmešnjava samozadostna in pridemo do tega, da se odgovornost deli med samimi predpisi; tako ni treba dvakrat reči, da bo za Hildino izginotje kriv predpis, ki ni razumel ali pa upošteval drugega predpisa.

Čeprav je bilo verjetno nekaj drugega. Vsak, ki je imel kdaj opravka s sodiščem, odvetniki, zemljiškoknjižnimi izpiski, notarji in podobnim, ga pozna … To je lik gospe s trajno ondulacijo, ki sedi pred roloomaro. Gre za ubijalsko kombinacijo rimskega prava, habsburškega uradništva in balkanske lenobe. Resda ima pred seboj računalnik, a odgovor je vedno znova v tisti roloomari. Če hočeš pri nas prevarati zakon, kajti pri nas gre za varanje, ne za upoštevanje zakonov, moraš mimo tiste gospe. Lahko groziš, lahko podkupuješ, lahko si bog ali batina, lahko si prvi sodnik v državi, lahko si prvi tožilec v državi, prebiti se moraš mimo tiste gospe. In bog ne daj, da prideš med njo in njeno malico.

Kaj se je torej zgodilo? Ne glede na to, kaj bo pokazal nadzor, ne glede na tiskovne konference ali morebitne odstope, prste je imela vmes gospa s trajno ondulacijo, sedeča pred roloomaro. Prišel je ukaz o odpravi pripora in gospa je imela malico, prišel je ukaz o nastopu zaporne kazni in roloomara se odpira samo do desetih. Odvetniki so noreli, tožilci so divjali, sodniki so se razburjali, a z Marijo Terezijo pridobljene navade in s socializmom zarejene razvade se ne dajo odpraviti.

Odgovor na to, kdo in zakaj je izpustil Hildo Tovšak, je povsem preprost; izpustila jo je gospa s trajno ondulacijo, sedeča pred roloomaro, in izpustila jo je zato, ker je tudi Hilda Tovšak v svojem bistvu gospa s trajno ondulacijo, sedeča pred roloomaro! Ki se ji je za trenutek zazdelo, da je nekaj drugega.