Ponavljajoče se sistemske napake niso naključje. Ni težava izgorelo osebje, 20 ali 30 manjkajočih postelj na infekcijski kliniki ali da že gripa povzroči, da mora zdravstvu na pomoč vojska. Težava je, da se manjkajočih 20 do 30 postelj in izgorelo osebje ponavlja. Enako so isti ljudje iste klinike govorili pred dvema letoma. Kljub vsesplošnemu jamranju pa nihče ne zahteva in doseže dolgoročne rešitve.

Samozadostna zaprta kasta
Zdravstvo je ob politikih in, priznajmo, novinarjih ena najbolj zaprtih kast v državi. Direktorji bolnišnic so praviloma zdravniki, ki so lahko vrhunski strokovnjaki v vsem, z izjemo vodenja. Bi dali v roke skalpel menedžerju le zato, ker je bolj ali manj strokovnjak za vodenje? Zakaj potem damo v roke vodenje bolnišnice in zdravstvene domove bolj ali manj vrhunskim strokovnjakom za zdravstvo? Streznitev nastopi šele, ko zmanjka 20 do 30 postelj ali še huje, denarja za plače, kot se kani pripetiti v izolski bolnišnici.

Vsaka sponka (se) šteje
“Za vsako sponko vemo, kateri zdravnik jo je porabil pri katerem pacientu, tudi trikrat letno menjamo dobavitelja materialov, pri nakupu opreme gledamo kot pri avtu - dolgoročni servis in vzdrževanje,” pojasnjujejo v Medicorju. Največji zasebni prejemnik denarja zdravstvene zavarovalnice ima pestro zgodovino. A hkrati tudi jasen načrt. Preživeti kot podjetje na trgu. Kar pomeni neusmiljen boj z zavarovalnico na eni strani kot jasen nadzor nad poslovanjem na drugi. Nad vsemi zdravniki bdi računalničar, ki v tabelah vestno spremlja in meri vse. Cilj je enoten. Tako pri delu kot pri javnem nastopanju. Jamranje zaradi jamranja je izguba časa.

Čez mejo na morje in menjavo kolka
"Slovensko zdravstvo se ne konča na Karavankah," opozarja predsednik Zdravniške zbornice Slovenije Andrej Možina. Kot tudi ne Kolpi, kažejo podatki zdravstvene zavarovalnice, po katerih se vse več - čeprav še vedno presenetljivo malo - pacientov odloča za zdravljenje v tujini, ki ga mora po evropski direktivi slovenska zavarovalnica vsaj deloma povrniti. "Javna podjetja morajo na trg, toda ne s štajerskega konca na primorskega, ampak v sosednje države," je opozoril.

Evropski prepih pod zdravstvenimi durmi
Prav tem "podjetjem javnega zdravstva" oziroma vedno znova že za lastne potrebe umanjka “20 do 30 postelj” in si za malo večjo obremenjenost izposojajo opremo Slovenske vojske. Medtem v zdravstvu sosednjih držav obstaja velik interes po slovenskih pacientih, saj jim jezik ne predstavlja ovire. Plaz zdravstvenih izletov so prav z ignoranco prvi sprožili zobozdravniki, zdaj se trend širi. Evropski veter vsaj malo vleče tudi pod zdravstvenimi durmi.

Kdo je v Zambiji 1991?
Zdravniki so ob bolnikih na hodnikih opozorili, da so podobno "doživeli v Zambiji 1991". Kdo je torej odgovoren? Le štirje ministri za zdravje od dvanajstih niso bili zdravniki. Le redki direktorji zdravstvenih zavodov niso zdravniki. Prvi mož zdravstvene zavarovalnice je zdravnik. "Dovolj bi bilo, da bi se malo pomešali med seboj že ljudje iz ljubljanskega in mariborskega kliničnega centra," je dejal nekdanji anesteziolog Kliničnega centra, ki dela v zasebni bolnišnici na Hrvaškem. In se ob lastni ideji nasmehnil. Bolj kot beg pacientov preko meje bi sistem premaknil prihod konkurence. Ne na trg, temveč v njihove lastne ustanove. Ampak tega menda ne bi dopustili niti v tako kritičnih razmerah, kot so bile tiste v Zambiji leta 1991.

Jure Brankovič, novinar Tarče

twitter: @JureBrankovic

Namerite v Tarčo tudi na Facebooku in @TarcaRTVSLO

V Tarči so gostovali: Samo Fakin (direktor ZZZS), Mira Retelj (direktorica Splošne bolnišnice Novo mesto), Matija Cevc (primarij, specialist za žilne bolezni na UKC, sindikalist), Mojca Senčar (primarij, upokojena specialistka za anesteziologijo, Europa Donna), dr. Sašo Polanec (ekonomist, EF)